Povezovanje dveh (ali več) korporacij v eno se v ameriškem korporacijskem pravu uvršča med korporacijske dejavnosti, ki sodijo med korporacijske kombinacije (korporacijska kombinatorika: corporate combinations). Merkt, 527, Cary/Eisenberg, 1088, Clark, 401; Ribstein, 1113. Ameriško pravo dopušča ogromno možnosti za povezovanje korporacij. Sodobna ameriška literatura fenomen medsebojnega povezovanja korporacij obravnava zelo široko. Predvsem v poslovni praksi se je za te aktivnosti uveljavil termin mergers and acquisitions (M & A), s katerim označujemo različne aktivnosti, ki pripeljejo do podjetniške koncentracije oziroma do osvojitve premoženjskih vrednosti nekega nosilca podjema (aktive oziroma podjetja), kar je njihov cilj. Področje korporacijskih kombinacij ne zajema le tistih oblik podjetniških povezovanj, ki jih v zahodnoevropskem pravnem prostoru razumemo kot združitve v smislu materialnega statusnega preoblikovanja, ampak sega povezovanje tudi na področje, ki se po zahodnoevropskem razumevanju nanaša na prevzeme (v ožjem pomenu besede, ko gre za prevzem v smislu pridobitve kontrolnega svežnja deležev, praviloma v postopku obvezne ponudbe). V zahodni Evropi se obravnava kot posebno pravno področje. Širina ne preseneča, saj se združitve in prevzemi obravnavajo kot korporacijske aktivnosti, katerih cilj je podjetniška koncentracija z namenom vzpostavljanja nadzora in kontrole (v smislu obvladovanja) nad opravljanjem določenega podjema. Merkt, 525. Termin corporate combinations (pa tudi mergers and acquisitions) je med ameriškimi pisci udomačen predvsem kot zbirno poimenovanje različnih tehnik, normativno izgrajenih možnosti in načinov, katerih namen je pridobivanje nadzora nad opravljanjem nekega konkretnega podjema. Združitev in prevzem (v ožjem pomenu besede) sta namreč metodi, ki pripeljeta do istih učinkov, namreč do prevzema v širšem pomenu besede, ki pomeni pridobitev nadzora nad opravljanjem nekega podjema. Prevzem v širšem pomenu se z združitvijo opravi z zlitjem premoženjskih mas združujočih se korporacij, večinoma z zagotovitvijo deležev pridobitelja (dotedanjim) imetnikom deležev razpolagalca. Pri tem je očitna povezava z združitvami, kot jih poznamo v Evropi. Po drugi strani pa se prevzem v širšem pomenu s prevzemom (v ožjem pomenu) opravi tako, da pridobitelj (prevzemnik) nadzor nad podjetniškimi potenciali ciljne korporacije vzpostavi tako, da pridobi (odplačno prevzame oziroma odplačno pridobi) tolikšen del njenih deležev (korporacijskih pravic), da mu je omogočeno njeno obvladovanje. V prvem primeru se obvladovanje uresničuje s pridobitvijo (acquisition) aktive in pasive ciljne korporacije. Tehnika (korporacijska operacija), s katero se to izvede, je združitev. V drugem primeru se obvladovanje uresničuje s korporacijskimi operacijami v pasivi (prevzem zadostne količine deležev, ki nadzor zagotavljajo: takeover). Razlike v (končnih) pravnih posledicah pravzaprav ni, so pa razlike v načinu in tudi v različnih modelih varovanja interesa manjšinskih imetnikov deležev in upnikov ciljne korporacije. Združitev (merger) pomeni eno izmed možnih tehnik pridobivanja nadzora. Za ameriško pravo je značilno, da v okviru razprav o korporacijskih kombinacijah poudarja vprašanje, kako (kako oziroma s katerimi sredstvi) posamezna korporacija vzpostavi kontrolo nad premoženjskimi pozicijami druge korporacije. Na izbiro posameznega modela v praksi vplivajo različni dejavniki, npr. vprašanje, koliko lahko imetniki deležev korporacij vplivajo na odločitev. V smislu, ali se odloča skladno z večinskim načelom ali individualno. Pomemben vpliv imajo davčni vidiki Davčna regulativa (IRC) posamezne oblike povezovanja korporacij obravnava davčno nevtralno, kar je v praksi najpogostejši motiv pri izbiri posameznega od normativno dopustnih modelov; Clark, 433. in podobno.