Na razglednico z zelo zgovornim motivom je Franc 7. julija 1919 zapisal: »Spoštovana gospica! Glede na včerajšen sestanek Vam draga gospodična Minka z veseljem sporočam, da še nikdar nisem s takim veseljem pisal, kot ravno danes…« Njegove besede skrivajo tisto, kar razkrije motiv: par, ekstatično zamaknjen, se poljublja zaprtih oči. Zelo verjetno govori o naravi omenjenega sestanka. O neizpolnjenem hrepenenju pa priča razglednica, ki jo je Vane 11. junija 1922 poslal »velecenjeni gospici« Elzi in zapisal: »Naj slika pove, kaj mi sanja srce...Pismo je bilo zaprto za javnost, z razglednico pa tudi najintimnejša sporočila postanejo javna,« pravi Zmago Tančič, predsednik sekcije zbiralcev razglednic, ki deluje v okviru Numizmatičnega društva Slovenije, in dodaja, da so bile zato razglednicam zlasti ženske sprva dokaj nenaklonjene. To je botrovalo pojavu različnih oblik skrivnih pisav in dopisovanju v stenografiji, 26 različnih položajev znamk je nosilo različna sporočila intimne narave, sporočila so bila skrita pod znamkami in podobno. Prvotnemu nezaupanju pa je sledilo obdobje izjemne priljubljenosti razglednic. Zgodovina razglednice še ni povsem raziskana. Po podatkih, ki jih je mogoče najti na internetu, je dopisnico, iz katere se je kasneje razvila razglednica, leta 1861 v ZDA patentiral John P. Charlton, desetletje kasneje pa naj bi začeli dopisnice izdajati tudi v Evropi. Tančič, ki se sklicuje na podatke evropskih zgodovinarjev in zbiralcev, meni, da je dopisnica, poimenovana Correspondenz-Karte, ki jo je oktobra 1869 izdala avstro-ogrska poštna uprava, prva uradna dopisnica na svetu. Prve dopisnice s sliko na hrbtni strani so se pojavile leto kasneje. Za prvo ilustrirano dopisnico na svetu v strokovnih krogih trenutno velja dopisnica z vojaškim motivom topničarja, ki jo je leta 1870 na Nemškem izdal August Schwartz. Sprednja stran dopisnice je bila sprva namenjena naslovu, hrbtna pa sporočilu in priložnostni sličici. Že prve sličice nakazujejo težnjo v razvoju dopisnice, ki leta 1872 v Nemčiji pripelje do pojava prve razglednice. Prva neuradna (nestandardizirana) razglednica na Slovenskem je po Tančičevih besedah razglednica s panoramo Rogaške Slatine iz leta 1889, najstarejše doslej znane uradne razglednice pa segajo v leto 1891. Najstarejša je razglednica Postojne, nekaj mesecev mlajšo razglednico Ljubljane pa ima v svoji zbirki prav Tančič. Sprva je bila sličici namenjena le zgornja tretjina razglednice, spodnji del razglednice pa je bil namenjen sporočilu, vendar se je sličica postopoma razširila na celotno stran, obenem pa se je prostor, namenjen sporočilu, krčil. Sličice na razglednicah s konca 19. stoletja so zato pogosto v celoti popisane, to pa je botrovalo spremembi, do katere pride leta 1906, ko je bila na poštnem kongresu v Rimu sprejeta odločitev, da slika zavzame celotno sprednjo stran razglednice, hrbtna stran pa se prepolovi in deloma nameni naslovu, deloma pa pisanju sporočil. Tako je še danes. Na razvoj razglednice je pomembno vplival razvoj tiskarskih tehnik, ključen za razcvet pa je bil razvoj turizma. Med prvimi motivi prevladujejo kraji – prvi svoje razglednice pri nas dobijo veliki kraji Ljubljana, Maribor in Celje ter turistični kraji Rogaška Slatina, Dobrna, Bled, Postojna, Portorož in drugi. Razglednice so prikazovale panoramo kraja ali pa kakšno znamenitost, kar je bilo odvisno od založnika. To so lahko bila velika podjetja ali pa posamezniki. Med slednjimi so prevladovali gostilničarji, hotelirji in trgovci, na sliki je zato poleg panorame kraja pogosto še manjša sličica, na kateri je na primer gostilna, pred katero stoji lastnik. Pogosti so bili tudi motivi, ki so prikazovali naravne znamenitosti, priljubljene in razširjene pa so bile tudi druge žanrske razglednice z lovskimi, cvetličnimi, ljubezenskimi in drugimi motivi. Svoje razglednice so izdajala tudi športna društva, pogosto so založniki izdajali razglednice, ki so obeleževale pomembne dogodke, med bolj priljubljene motive sodijo tudi narodnoprebudni, ki so bili namenjeni krepitvi nacionalne zavesti. Zelo znana je serija t.i. plebiscitnih razglednic Maksima Gasparija. Zlata doba razglednic je obdobje od leta 1897 do leta 1918. »Pošiljanje in zbiranje razglednic je bilo v tem obdobju tako popularno, da so jih ljudje pošiljali celo, če so šli zgolj na sprehod,« pravi Tančič, ki ima v svoji zbirki skoraj petdeset različnih motivov ljubljanskega Rožnika. Med obema svetovnima vojnama je zanimanje zanje upadlo, spremenile pa so se tudi razglednice. Prevladovale so črno-bele razglednice, med njimi sicer tudi fotografske mojstrovine, ki pa niso več pritegnile pozornosti. Po drugi svetovni vojni je upadla tudi kakovost papirja in tiska. Šele v sedemdesetih letih se trend obrne, kvaliteta razglednic se spet poveča, nikoli več pa ne dosežejo takšne popularnosti, kot so jo uživale nekoč. a razglednico z zelo zgovornim motivom je Franc 7. julija 1919 zapisal: »Spoštovana gospica! Glede na včerajšen sestanek Vam draga gospodična Minka z veseljem sporočam, da še nikdar nisem s takim veseljem pisal, kot ravno danes…« Njegove besede skrivajo tisto, kar razkrije motiv: par, ekstatično zamaknjen, se poljublja zaprtih oči. Zelo verjetno govori o naravi omenjenega sestanka. O neizpolnjenem hrepenenju pa priča razglednica, ki jo je Vane 11. junija 1922 poslal »velecenjeni gospici« Elzi in zapisal: »Naj slika pove, kaj mi sanja srce.«