Rezljane, večinoma iz orehovega lesa narejene skrinje v zahodni Sloveniji so razširjene od prve polovice 19. stoletja; v dekoraciji se poleg renesančnih pojavljajo še drobni baročni in klasicistični motivi, nato postane okrasje skromnejše. Najstarejše rezljane skrinje iz 17. in 18. stoletja v dekoraciji ohranjajo sledove renesančnih motivov italijanskih meščanskih in kmečkih ženitovanjskih skrinj. To so skrinje z bogato rezljanimi rastlinskimi motivi ali arkadnimi motivi na čelni stranici, ornamentirane z značilnimi nizi luskastih rezov. Na Gorenjskem in Koroškem je arkadni okvir pogosto dopolnjen z bogato poslikavo v kazeinski ali oljni tehniki, ki v kmečko okolje prenese barvitost in slikovitost figuralnih motivik in rastlinskega okrasja, zlasti šopkov rož, ki v vazah združujejo vrtnice, nageljne in tulipane, značilne za barok. Baročna doba je v krašenje skrinj prinesla nove elemente: pročelje skrinj delijo namesto arkadnega loka uokvirjeni kvadrati in profilirane letvice, ki se pojavljajo na rezljanih, pa tudi poslikanih in intarziranih skrinjah. Na Tolminskem so rezljane skrinje pod vplivom alpskega tipa izdelave ponavadi narejene iz lažjega smrekovega ali jelovega lesa, zato so višje in masivnejše. Prevladuje enostavnejše krašenje v plitvem rezu. Rezljani motivi so različni: rebrast pas, zobčast niz, valovnica, školjkasti motivi, luske, mreža ali šahovnica, pogosti so zvezdasti vtiski. V poljih na čelni fasadi sta vrezana kelih ali monštranca, pogost okras je tudi s šestilom zarisana rozeta. Goriške skrinje so večinoma iz orehovine, rezljano okrasje je bogatejše, noge pa so navadno skrite za bogato rezljano letvijo. Pod italijanskim vplivom prevladuje intarzija; med dekorativnimi motivi prevladujejo ptički in stilizirani šopki v vazi. Slikovite kraško-vipavske skrinje povezujejo alpsko in sredozemsko kulturno območje; pri izdelavi že prevladuje bogata poslikava, ki dopolnjuje ali posnema intarzijo. Bogati, barvno slikoviti geometrijski ornamentalni nizi uokvirjajo fasadna polja, tudi bogato izpolnjena s cvetličnimi šopki v vazah. V 19. stoletju se bogastvo skrinj kaže v slikovitosti in mešanju stilov. Še vse stoletje odseva kmečki barok, saj je tako rekoč vsaka nevesta poskrbela, da je bila njena skrinja kar najlepše okrašena. Skrinje in skrinjice tudi dandanašnji pomensko in v jeziku ohranjajo svojo osnovno funkcijo in namen: človek v njih hrani predmete, ki mu veliko pomenijo. Skrinja zaveze še vedno ohranja zavezo človeka z Bogom, Pandorina skrinjica upanje, hladilna skrinja hrano, piratska skrinja zaklad, glasbena skrinjica muziko, črna skrinjica poslednje trenutke v pilotski ali ladijski kabini, volilna skrinjica našo svobodo odločanja in neodvisnost. Skrinja v muzeju, tradicionalna »babičina skrinja«, pa nam pomeni vez s preteklostjo in koreninami naše identitete; vsaka zase pripoveduje svojo zgodbo o nekdanjih časih in ljudeh.