Čeprav se na Kitajskem ne bo zgodila Solidarnost, ki bi zrasla iz delavskih sindikatov, lahko ta še vedno vzklije iz kritične množice zatiranih meščanov in kmetov, ki se jim krivica v srcih vse bolj spreminja v revolt in grozi, da bo prerasla v novo revolucijo. Vse pogosteje namreč vse številnejše skupine Kitajcev z zelo podobnimi problemi in istovetnimi motivi napadajo predstavnike oblasti, in to s tako silovitim sovraštvom, da tudi tisti prav v vrhu partijske piramide ne morejo spregledati, da se v njihovih vrstah skriva takšna moč, kakršna je sredi štiridesetih let prejšnjega stoletja dvignila glavo proti japonskim okupatorjem in njihovim premogovnikom. Zlasti zdaj, tik pred 17. partijskim kongresom, ki bo v oktobru »pravično vodstvo« postavil pod drobnogled ljudstva, in leto dni pred olimpijskimi igrami, ki so Kitajsko že postavile v središče kritičnih pogledov zunanjega sveta, ni »kolektivnemu vodstvu« brez revolucionarnih izkušenj in z novo ideologijo »harmonične družbe« preostalo nič drugega, kot da se samo napoti v Hongdong, osvobodi nesrečneže iz opekarne, sinu okrožnega partijskega sekretarja pa nadene lisice in na čelo odtisne oznako »lastnik sužnjev«. Vse to bi lahko poimenovali zvita kraja političnih točk, z malce več dobronamernosti pa bi lahko v tem prepoznali iskreno željo Hu Jintaa in Wen Jiabaa, da v času svojega mandata v svoji deželi poboljšata nekatere stvari – pri tem pa nikakor ne dovolita, da bi se kdo drug postavil za spremembe, ki jih tako željno in z vse manj potrpljenja čaka večina tukajšnjih prebivalcev.