Čisto scaganim od predprazničnih procedur se Ilovarjevim jedcem tisto nedeljo ni ljubilo zapeljati dlje od roba domače kotline in se ukvarjati s čim zapletenejšim od kolin, s katerimi si to sezono še nismo preobtežili želodcev. Spomin na ene izrazitejših v okolici nas je katapultiral do Pratkarja, ki se nas je za prvega obiska s preprostim, a dodelanim starokranjskim gostilniškim scenosledom dotaknil v najglobljih plasti genetike, odvisnost od smotk pa v njegovo zadnjo sobo, kjer so začele pridobitve preteklosti, imeniten socialistični šank in kmetske mize okoli krušne peči, že počasi nadomeščati novodobni vzorci prevlek in nabožni motivi na stenah navešenih slikarij. Čeprav se je ata Ilovar potihem veselil suhe klobase, je bila le-ta edina, od katere smo prejeli želeno aromo, medtem ko so kuhan šink, budjola ter plastičen sir, ki se je brez vsake potrebe vrinil med kose ovčjega, kazali, da se pri Pratkarju ne posvečajo rezanemu mesovju. Bolje nam je šlo s tekočinami, posebej z živahnim Kuljajevim cvičkom, ki je posekal testne vzorce vodene portugalke, briškega rdečega in povprečnega terana ter z juhama, posebej z vseh časti vredno govejo in manj z jurčkov bogato, a pretirano poškrobljeno gobovo. Ker se ni bilo nadejati toplih predjedi, si je Ilovarjev sekstet čisto fakultativno naročil krožnik telečje obare in bil kljub majaronovi noti zadovoljen z učinkom, vsebnostjo lepih kosov mesa in izpričano zastopanostjo zelenjave. Z izjemo neprepričljive sarme ki jo, zahtevano majhnega formata, razmerja mesa in riža ter pikantnosti, tako ali tako laže použiješ pri mamah kot v oštarijah domovine ter bolj roastbeefu podobnega, sicer uležanega biftka pa se je Pratkar pričakovano izkazal v paradnem sporedu glavnih jedi. Ko ne bi marsikje jedli mentol, brezkrvnih ali gumijastih krvavic, silovito rigali po kdovekakšnih sestavinah pečenic, besnili zaradi niti malo kislega zelja ali zlepljenih ajdovih žgancev in obupavali nad presušenimi pečenkami, se nam za Pratkarjev ponos verjetno ne bi zdelo, da je kaj posebnega ali celo vrhunskega, tako pa... Tako pa se velja med krvavicami, ki jih imajo pri hiši, odločiti za ono iz tankega čreva, tudi ob petih popoldne seči po sočni, z juho zalivani svinjski pečenki in polnjenih telečjih prsih ter si, kljub drugačnim izkušnjam drugje, na koncu privoščiti niti malo pocasto šarloto in od peči topel jabolčni štrudel. Pa bo domovina rešena.