Praktično vsi digitalni fotoaparati, razen tistih z najmanj kakovostnimi fiksnimi objektivi, ki so torej brez gibljivih leč, poznajo samodejno ostrenje. To je pri kompaktnih digitalnih fotoaparatih večinoma pasivno, torej sliko ostri procesna enota fotoaparata, ki s pomočjo motorjev vrti leče fotoaparata in »išče« tisti položaj, na katerem je razlika med intenzivnostjo blizu ležečih pik največja. Pri tem si pomaga bodisi le z delom informacij s tipala CCD, ki se uporablja tudi za zajemanje slike, ali pa uporablja dodatno enovrstično tipalo CCD z manjšim številom pik v vrstici, ki je namenjeno le temu. Aktivno samodejno ostrenje pa deluje podobno kakor radar in meri razdaljo od predmeta, ponavadi s pomočjo infrardeče svetlobe in ustreznega tipala (prvi sistemi za samodejno ostrenje so, recimo, uporabljali kar ultrazvok). Ker potrebuje pasivno ostrenje za izostritev dovolj svetlobe in tudi kontrasten motiv na sliki, si izdelovalci za bolj optimalno in hitrejše ostrenje pomagajo tudi z različnimi »zvijačami«, kot so povečevanje občutljivosti delovanja tipala pri ostrenju, osvetljevanje scene z dodatno osvetlitvijo, ki je lahko vidna ali infrardeča svetloba, še bolj učinkovit je Sonyjev sistem ostrenja z laserskim hologramom, ki ga projicira na predmet in ki aparatu »pove«, kako oddaljen je predmet, ki ga slikamo.