Posebna in paradoksna lepota knjige Dan trpljenja je natančno v tem: da je to to oziroma da je ta nerazumljiva, nevredna, neracionalna ljubosumnost in z njo povezan občutek izključenosti in osamljenosti, ki ji zatrepeta v črevesju in je ne spusti več iz rok, opisana hladno, klinično, z njeno značilno distanco, racionalnostjo in nevtralnostjo, kot bi opazovala slikarski motiv na platnu. Naj vam prevedem nekaj primerov: Videla sem, kako postopajo arheologi. Z vrvicami zaznamujejo teren na metrske enote in vsak s svojo lopatico brskajo po svojem kvadratnem metru. Niti kot za noht velik košček lončenine jim ne uide. Tako sem tudi jaz postopala v prostoru, ki ga v stanovanju zavzema Jacques. Ne ravno redoljuben je imel navado sejati po hiši popisane, bolj ali manj zmečkane papirje. Kar mi je šlo zmeraj na živce. Ne upam se jih vreči stran, ker pomislim, da je morda na njih zapisana telefonska številka ali stavek in jo bo kasneje potreboval. Naučila sem se, kako jih odmečkati in prebrati. Ali pa: Nabrala sem si cel repertoar situacij, z rekviziti in dodeljenimi osebami, ki so odpirale moji fantazmagorični dejavnosti delavni prostor podob, katerim nisem mogla predvideti ne obsega ne krutosti. Ali pa: Nisem več sanjarila o svojem seksualnem življenju, ampak o Jacquesovem. V torbi sem imela zmeraj blago pomirjevalo. Kadar je postal stisk bolečine premočen, sem na skrivaj položila pod jezik tableto, da je ublažila tesnobo. V meni je bilo nekaj alkoholika, ki je sveto prepričan, da pri mizi spije le en kozarec, medtem ko ima po različnih skrivališčih, za kupi perila ali nerabljene posode, celo rezervo steklenic.