Maja Sever v klasični slikarski poziciji ustvarja že od vsega začetka, ko je imela v 90. letih svoje prve odmevne razstave. V slovenskem prostoru se je vidneje uveljavila s projektom Končni prostor v Galeriji Equrna leta 1995 in pozneje še na razstavah v Galeriji Kapelica, galeriji Škuc in A+A v Madridu. Že takrat je dokazala, kako lahko slikar prav z izjemno subtilnim občutkom za ekspresijo barve doseže nepozabnost neke podobe. Njene mentalne krajine, oddaljena obzorja in nadnaravni horizonti pa so skozi leta dosegali nove nadgradnje. Če je nekoč v svoje slike vnašala zunanjo, zunajslikarsko svetlobo in z njo gradila podobo, jo v zadnjih letih išče »le« v slikarskem polju, med barvami. Morda bi to nekdo razumel kot regresijo. A morda bi bilo to bolje razumeti kot kreativno »vračanje« v »najčistejšo« obliko slike, ki prav v svoji »staromodnosti« paradoksalno ponuja za slikarko še ne docela in dokončno izživeto izkušnjo. Ta ji očitno ponuja še dovolj prostora za ukvarjanje s pojmom svetlobe, njenega fluida kot z nekimi osebnimi, sublimnimi, nedefiniranimi izkušnjami, ki imajo svoj izvor verjetno v realnih doživetjih sveta, a tolikokrat premetanih v podzavesti, da bi jim težko določali njihovo prvobitno izvirnost. Svetloba zdaj žarči iz samega platna. Zlasti njen najnovejši cikel slik Red paintings jo podaja kot možno čisto slikarsko esenco – kot bi obujala vrednote starih slikarskih mojstrov. Red paintings so nastale v kontekstu širšega slikarskega projekta Fleeting Life in so logično nadaljevanje njenega dosedanjega dela. A rdeča se zdi le navidezna formalna nit celotnega cikla, osrčje njenih slik pa ostaja v svetlobi, ki se bohotno kopa v magmastih rdečinah, ponekod tudi preseva v lesketajočo belino mejnih horizontov in središč. Slednje sublimno definira prav latentno izginjanje rdeče. Posredno se tu dotika tudi motiva krajine. A ne zunanje, pač pa notranje, mentalne krajine, impresije duševnih globin, ki je posredno tudi rezultat doživljanje narave, a gre bolj za izražanje občutkov, katerih srž je morda skrita prav v beli svetlobi, ki iz slike oslepi naš pogled. Gre za slikarkine »posnetke« mentalnega in nadnaravnega potovanja zunaj našega časa in prostora. Pri tem ohranja transparentnost aluzij na naš zunanji svet, da nam omogoči lastno, poljubno optično prehajanje med dvema mogočima in legitimnima resničnostnima, znotraj in zunaj človeka. Na ogled do 12. septembra. Galerija Instituta Jožef Stefan. Ob 18. uri.