Maša v a-molu je tematsko povezana z dogodki, ki so bili v času nastajanja besedila in predstave stari kakšnih 40 let, premiera predstave Oliverja Frljiča v Slovenskem mladinskem gledališču minulo sredo v Ljubljani pa se nanaša na dogodke izpred dvajset let, pred jugoslovansko vojno in med njo. Tedaj smo verjeli medijem, saj so postali kolikor toliko raznoliki in ker je kulturna produkcija, skupaj z nomadizmom in sodelovanjem, praktično zamrla. Šokantnost predstave je predvsem v politiziranju osebne opredelitve - ali zakaj anonimnež iz fotelja pred televizijo postane naslednji dan zločinec, ki sam sodi sosedom po kriterijih, ki so jih mediji postavili večer prej, pa tudi v tem, da mehanizmi obstajajo in da lahko spet takoj delujejo na enak način - po modelu surove igre resnice med člani ansambla na koncu predstave. Naj zamerimo kulturi, ker ni ustvarila dovolj del, ki bi nam pomagala razmišljati in tako preživeti vojno, ali ker je pred vojno proizvedla dovolj kulturnega nacionalističnega gnoja, da je pri V zgodovinskih pri merihje obtožba za perverznost vedno služila kot uvod v čistko sovražnikov, nato pa kot paravan za izvajanje perverznosti oblasti Iz predstave Oliver Frljic: Preklet naj bo izdajalec svoje domovine, Slovensko mladinsko gledališče ljudeh ustvarila zaloge motivacije za sovraštvo? Zameriti bi ji morali eno in drugo. Naj bo vedno kriva, to ji je lahko samo v pomoč. Predstava je divja, v njej veliko preklinjajo in streljajo, da bi arbitrarnost streljanja in preklinjanja postavili v vse možne kontekste, ki si jih lahko zamislimo v naših glavah. V katerem jeziku preklinjajo igralci v predstavi? V splošnem jeziku balkanskega psovanja, torej v srbohrvaščini, in nato z istimi besedami še v slovenščini, ko gre za žaljenje drugih s stališča socialno potlačenih iz vzhodne Slovenije: motiv ni pomemben, pomembno je, da je to dovoljeno. Igralci v Frljičevi predstavi improvizirajo modno revijo, oblečeni so samo v jugoslovanske državne in strankarske zastave kot sarkastičen primer deklarativnih identitet. V središču te močne in genialne predstave, v kateri s cinizmom govorijo tudi o jugoslovanskem političnem gledališču in njegovih junakih, ni zgodovinski dogodek jugoslovanske vojne, marveč prisotnost političnega problema danes: pripravljenost na zločine obstaja, pritisniti je treba le na pravi gumb. Desnica v Sloveniji že leto dni pripravlja psihološko stanje, spričo katerega si bodo frustrirani vzeli pravico, da sodijo vsem drugačnim, vsem znanim priviligirancem in tistim, ki jih kdorkoli razglasi za "perverzne". "Perverzen" je izraz, ki ga uporabljamo tako v primeru napada na predsednika države kot v primeru napada na lezbični par v soseski. Nihče ni varen pred ničemer. V zgodovinskih primerih, ki jih poznamo, je obtožba za perverznost vedno služila kot uvod v čistko sovražnikov, nato pa kot varen paravan za svobodno izvajanje perverznosti oblasti. Ali bi radi res šli spet po isti poti navzdol? Zato marš v gledališče, spet politično ter spet vznemirljivo in izobražujoče, spet tako, ko na koncu predstave srečujete zavezniške od solza in smeha očiščene poglede.