Nedavno je v moji družbi po dolgem času spet stekla debata o pravicah in nepravicah kadilcev. Kot je dobro znano, jim je zakon lanskega avgusta odvzel pravico kajenja v javnih zaprtih prostorih. Kolega, sicer nekadilec, a skrajno demokratičnega duha, je postavil vprašanje, ali se nam nemara zdi, da je kadilec tako obravnavan diskriminatorno, češ, ali potem tudi črncev ali recimo budistov ne želimo med seboj v lokalih, kajti prav glede lokalov je bila “kadilska” polemika najostrejša. Odgovor je seveda, da primerjava ne vzdrži, saj je lahko v lokalu kdor koli, ne glede na barvo, raso ali veroizpoved, pa zato zdravje in počutje gostov ne bosta prav nič prizadeti. Veliko primernejše bi bilo vprašanje, ali ni diskriminatorno do nekadilcev, da plačujejo enake zavarovalne premije kakor kadilci, enako dolgo čakajo na zdravniške preglede, ne dobijo bolniške postelje, ker jo pogosteje zasedajo kadilci, niso upravičeni do nikakršnih stimulativnih ugodnosti na področju zdravstvenega sistema in še bi lahko naštevala. Ali je ljudem, ki se trudijo živeti zdravo, premišljeno izbirajo prehrano, poleg napornega delovnika in družinskih obveznosti najdejo še čas za rekreacijo, res vseeno, da plačujejo bolniško odsotnost in zdravljenje ljudem, ki jim je skrb zase španska vas? Ne, ni jim vseeno! In prav je, da jim ni vseeno, ker je pehanje za vsakdanji evro hudo naporna zadeva, in če mene vprašate, bi svoj prispevek, ki ga moram nujno namenjati tudi za (stalne) kronične bolnike, ki niso pripravljeni nič storiti zase, raje namenila za osvetlitev tekaških poti na Rožniku. Kajti vse več je ljudi, ki tudi v temačnih zimskih mesecih ne pozabijo, da je zdravje, poleg znanja in izobrazbe, vrednota, za katero moraš najprej sam kaj narediti. A če se v temačnih dneh ne znajdeš z lastno svetilko na glavi (ki te seveda ovira pri teku), je poškodba zaradi padca skoraj neizbežna. Mogoče bi del sredstev, ki jih namenjamo zdravljenju dolgoletnih kadilcev, ki nimajo prav nobenega namena opustiti svoje razvade, namenili za urejenost tekaških prog? Prav nič se mi ne zdi diskriminatorno ali celo nevljudno vprašanje “Ali kadite?” na pogovorih za delo. Delavec, ki pokadi recimo pet cigaret med delovnim časom, stane podjetje najmanj 15 minut na dan. Prištejmo še čas, ko razmišlja o tem, da bi moral na cigareto, in je zaradi svoje odvisnosti manj zbran kot kolega nekadilec, in če vse skupaj spet pretvorimo v denar, je jasno, da za njegovo odvisnost spet nekdo plačuje. O tem, da se kadilci kar zdrznejo, ko večletne škatlice cigaret preračunajo v prihranke, iz katerih se izrišejo nikoli uresničene počitnice, avtomobili, celo stanovanja …, sploh ne bi razglabljala. Poznam pa ljudi – in podobno zgodbo objavljamo tudi v reviji, ki jo imate v rokah –, ki jih šele takšno spoznanje pripelje po pomoč za odvajanje od kajenja. Če podatek, da vsaka pokajena cigareta dokazano skrajša kakovost življenja in življenje samo, ni dovolj prepričljiv za opustitev kajenja, je seveda tudi kaj drugega lahko spodbuda za prenehanje kajenja. Tudi oddaljena dežela, ki bi jo lahko z denarjem za cigarete obiskal, pa je nisi, je povsem dober razlog. Motiv ni pomemben, pomembna je odločitev. Če ste med kadilci, ki želijo prenehati kaditi, tudi vi, vas v prihodnjih dneh vabimo v slovenske lekarne. Tam vam bodo svetovali, kako najlažje prebroditi odvajanje od odvisnosti, ki jo povzroča tobak. Milijoni nekdanjih kadilcev po svetu so dokaz, da vam lahko uspe! In ko vam bo uspelo, se boste, tako kot večina nekadilcev, pa tudi kadilcev, vprašali, kako ste nekdaj sploh lahko zahajali v zakajene in smrdljive lokale, ki so danes pri nas, hvala bogu, že čista preteklost.