Folklorni motivi so najpogostejši elementi kmečke povesti in zato razpoznavna značilnost tega žanra. Kmečko povest štejemo med najpomembnejše žanre v slovenski pripovednoprozni tradiciji, toda literarna zgodovina in kritika sta jo do nedavnega obravnavali le mimogrede. Šlo je za "elitistično" podcenjevanje žanrske literature in nič bolje se ni godilo pisatelju Janezu Jalnu, ki velja za enega najpopularnejših piscev kmečke povesti. A ga začuda ne najdemo v ničkolikokrat dopolnjeni izdaji Janeževih Vsebin slovenskih literarnih del in tudi ne v Slovenskem biografskem leksikonu, čeprav se je v času izida 1. zvezka (1925-1932) že uveljavil kot uspešen ljudski dramatik. Kljub temu, da slovenska literarna zgodovina in kritika že nekaj časa zastavljata dobro besedo za žanrsko literaturo in sta Jalna že postavili na uglednejše mesto, je v Leksikonu slovenske književnosti, ki je izšel v Ljubljani 1996. leta, še vedno predstavljen s preskopo bio-bibliografijo. Usojeno mu je živeti tudi v Finžgarjevi senci, ker oba izhajata iz brezniške župnije, takorekoč iz iste etnije, ki ju je zaznamovala in navdihovala z isto regionalno specifiko. Gre torej za etnično identiteto in ne za epigonstvo, kar so Jalnu pogosto očitali. Prav gotovo pa je bil Finžgar svojemu mlajšemu stanovskemu kolegu tudi vzornik v zdravih mejah "vplivov in odmevov".