Z Balthusom so povezani številni znameniti umetniki, kot so Andre Breton, Paul Eluard, Alberto Giacometti in drugi danes znameniti umetniki. Posebno povezan je bil s književnostjo, ki ga je od prijateljevanja z Rilkejem spremljala vse življenje. Eno izmed njegovih pomembnejših slik z naslovom Ulica (La Rue) iz leta 1933, je po mnenju strokovnjakov navdihnila Carollova Alica v čudežni deželi. Ta slika, ki krasi naslovnico kataloga in plakate beneške razstave, je bila po umetnikovem mnenju tudi njegovo prvo veliko delo. Na sliki, ki je tudi po svoji velikosti monumentalna, se v kompoziciji kažejo očitni vplivi italijanske zgodnje renesanse, zato ne preseneča dejstvo, da so ji oblikovalci razstave namenili posebno pozornost. V istem letu je nastala tudi Alice, po mnenju nekaterih najbolj erotična Balthusova slika, na kateri si razgaljena adolescentna deklica češe lase in se pri tem opazuje v ogledalu - v tem primeru funkcijo ogledala zavzame ogledovalec. Ime slike aludira na Lewisa Carolla, še enega izmed tako imenovanih "lolitistov" ali pedofilov, kakor temu danes pravimo, katerega velik oboževalec je bil Balthus. Najbolj provokativna izmed njegovih slik pa je zagotovo Učna ura kitare, ki po umetnikovi razlagi prikazuje mlado žensko, učiteljico, ki po učni uri nadaljuje igranje kitare na razgaljenem telesu deklice. Slednja in obe zgoraj omenjeni sliki so bile razstavljene na Balthusovi prvi večji samostojni razstavi leta 1934 v pariški galeriji Pierre, za katero je napisal oceno Antonin Artaud. Z razstavo, na kateri je bilo razstavljenih le šest slik, je umetnik menda želel šokirati, kar mu je tudi docela uspelo, saj je izzvala pravi škandal. Zlasti Učna ura kitare, ki je bila razstavljena v posebnem prostoru, prekritem z zastori, namenjenem izbranim obiskovalcem. Po Balthusovem mnenju je bila slika popolnoma napačno interpretirana, zato jo je umaknil in še desetletja po tem dogodku prepovedoval njeno razstavljenje. Podobna usoda je doletela tudi Alice in Ulico, ki so bile tokrat po desetletjih ponovno na ogled za širšo javnost. Vsebino svojih slik je črpal iz književnosti in predvsem iz svojega sanjskega sveta, kar je tudi eden izmed razlogov za pogoste psihoanalitične interpretacije njegovih slik. Med Balthusovimi motivi so najpogostejši akti mladih deklic v izzivalnih držah, katerih erotičnost je umetnik vztrajno zanikal in trdil, da v njih vidi zgolj "angele". Druga pomembena motiva njegovega slikarstva pa so upodobitve pritlikavcev in mačk, ki jih je umetnik oboževal ter tudi enega izmed svojih avtoportretov poimenoval Mačji kralj. Vse tri omenjene motive je umetnik združil v mogočni sliki z naslovom Soba, ki je datirana v obdobje med letoma 1952 in 1954. Na njej je Balthus upodobil zleknjeno golo dekle, za katero se domneva, da je bilo posiljeno, ter pritlikavca, ki razkriva zaveso in spušča snop svetlobe v temno sobo, v ozadju katere se iz teme lušči podoba mačke.Ta monumentalna slika, na kateri so protagonisti upodobljeni v naravnih velikostih, je še vedno velika uganka, saj umetnik nikoli ni želel razlagati njenega pomena. Med številnimi interpretacijami njene enigme je morda posebno zanimiva teorija Jeana Claira, ki je razlago našel v stari nemški mitološki pesmi, ki govori o pošastnem pritlikavem demonu z nadnaravnim libidom. Kasneje se je umetnik posvetil tudi slikanju pejsažev, na katerih so vidni vplivi kitajskega slikarstva, ki ga je cenil že v svojem zelo zgodnjem obdobju ustvarjanja. Bližnje- in dalnjevzhodni vplivi so očitni še na treh slikah: Japonka in rdeč stol, Japonka pred ogledalom in Turška soba, za katere mu je pozirala žena Setsuko. Prav teh izjemnih slik pa tokrat, zaradi občutljive tehnike - tempera na platnu - žal ni bilo mogoče videti na razstavi.