Natalija Šeruga sodi v plejado mladih slovenskih slikark, katerih subtilne stvaritve izražajo občutljivost in pretanjeno čustvovanje, hkrati pa je že razvila svoj prepoznavni in, vsaj v našem prostoru, izvirni izraz. Svoja platna, na katerih se družijo in prepletajo poetične upodobitve lepot in strahot našega bivanja, šiva na štirikotne kovinske podokvirje nepravilnih oblik, šivi pa povezujejo tudi dele nekaterih platen ali pa so zgolj fiktivni, torej samosvoj likovni element. Ta postopek pridaja slikam pridih arhaičnosti, starinskosti, rudimentarnosti, ki pa se, kljub navideznemu nasprotju, dobro prilega njihovemu dokaj nežnemu, pogosto melanholičnemu občutju. To slikarka gradi tudi s svojo značilno barvno paleto, ki vključuje tako temnejše, svetlobo vpijajoče barve kot svetlejše, prosojne, pogosto nanesene s plastenjem ali pikčanjem. Zanjo značilni so nekateri ponavljajoči se motivi, na primer meglice, tančice, odrta krzna in repi živali (divje mačke?), nežno cvetje, perje, voda, gola drevesa ... Ti se osamosvojijo in postanejo nekakšni likovni znaki, s katerimi - v povezavi s prav tako osamosvojenimi motivi iz zgodovine slikarstva - avtorica sestavlja svoje enigmatične izvenčasovne upodobitve, zapredke, iz katerih se izvija misel. Nekatera platna so s temi znaki kar preobložena, kar jim seveda ne koristi.