Pravljice pa je Marlenka Stupica prebirala z velikim veseljem. »Ko sem bila še otrok, sem bila hvaležna za vse, kar se je le dalo prebrati. Brala sem, še preden sem začela hoditi v šolo. Zelo rada sem imela pravljice bratov Grimm, ki so bile doma od kdo ve kdaj. Stare, porumenele, brez platnic. Tako sem se naučila brati gotico. Zelo všeč so mi bile tudi knjige za otroke, ki so takrat pri nas izhajale zelo poredko. Denimo izdaje Mladinske matice, Rotmanove knjižice, Vandotove zgodbe v vezanih letnikih Zvončka, ki jih je imela moja teta, pa tudi kakšen kič. Otrok, ki navdušeno bere, požira vse. Sicer pa sem si zgodbe predvsem sproti izmišljala sama. Nisem jih pisala, ampak risala, vsak dan po več ur, vsa svoja otroška leta.« K slikanju jo najbolj pritegnejo motivi iz pravljic, ki nosijo razpoloženje, ki odgovarja njenemu fantazijskemu doživljanju. Več ko je tega v njih, rajši se jih loti. In kaj je tisto, kar jo ves čas žene, da ustvarja za otroke? »Po vsem, kar sem povedala, se vidi, kaj me žene. Nadaljujem svoje otroštvo, le da ga zdaj delim tudi z drugimi otroki.« Še dobro, da je tako.