V ozadju njegovega obrata k Italiji je bil nürnberški humanist Willibald Pirckheimer in ni naključje, da se je Dürer za prvo potovanje v Benetke odločil v letih 1494/95, ko je bil Pirckheimer v bližnji univerzitetni Padovi. V Italiji je med drugim kopiral Mantegno in med vrnitvijo v Nürnberg ustvarjal akvarelne krajinske upodobitve ter vedute in jim vtisnil tisto brezčasno svežino, ki na tokratni razstavi žari še po pol tisočletja. Če se seveda prebiješ do razstavljenih risb, ki jih je izjemno veliko, od najslavnejših Zajca, Velikega travnika, Marije z živalmi ali Rok v molitvi do mnogih portretov, upodobitev motivov iz narave in osrednjih študij človeške figure. Slikar jih je, ne glede na njihovo »končanost« ali »nedokončanost«, pogosto signiral z AD in jih torej avtorsko zaščitil (so pa ta slavni monogram na dela dodajali tudi posthumno), pri čemer se na razstavi vtis o tem, komu jih je namenjal, izmika. Zanesljivo ne temu, da bi se okoli drobnih, mikroskopsko natančnih del - Dürer je bil sin istoimenskega nürnberškega zlatarja madžarskega rodu in se je najprej izučil zlatarske obrti - čez kakega pol tisočletja gnetlo po deset ljudi hkrati. Komur spomin seže do oblegane razstave Leonarda da Vincija v beneški Palači Grassi, si lahko ustvari dober občutek tudi glede tokratne Dürerjeve in predvsem o nedvomni krizi tovrstnega »blockbusterskega« razstavljanja. Nekoliko bolje je pri večjih slikah, medtem ko pri lesorezih, bakrorezih in suhih iglah težko prebojna gneča spet postavlja na glavo izvorni smisel te v Dürerjevem času revolucionarne umetnosti, ki je nedvomno v multipliciranju. Pričakujte skratka, da bodo ljudje nenehno vdirali v vaš intimni prostor in vi v njihovega, primerjava med Dürerjevimi deli in študijami zanje, kar je osrednja odlika projekta, pa je pretežno nemogoča.