Če odmislimo epitet »dobromisleč«, ki postavlja jasno vrednostno ločnico med tiste, ki ministrovo intervencijo podpirajo, in tiste, ki je ne, po ključu slabih in dobrih misli, je avtor tu uvedel dve argumentativni zmoti in prevari. Prva je, da je zamenjal opis oziroma temo dejanja: to, kar je storil Simoniti, se pač na noben način ne more kvalificirati za »pomoč iz težavnega finančnega položaja«. Zmoti v logiki pravijo slamnati mož: v njem zamenjamo tezo za neko drugo, za katero smo prepričani, da jo bomo lažje branili. Jančar je tu vzel trditev »minister je (nezakonito, neupravičeno) nakazal subvencijo«, pred katero se mora braniti, za tezo »minister je reševal težavni finančni položaj«. Ker so na SM jasno priznali, da se je Jančar pozabil prijaviti na razpis, je več kot očitno, da reševanje pred hudimi finančnimi posledicami tovrstne šlamparije ne more šteti za reševanje slabega finančnega položaja. S takšnim opisom se zgolj prikriva prave vzroke in leporeči. Prav v leporečenju pa se skriva še druga prevara (oziroma zmota) v zgornjem stavku: Jančar ne le da vara s pravimi motivi dejanja ministra, temveč tudi apelira na naša čustva, s čimer nas želi prepričati o tem, da si je subvencijo zaslužil; v danem primeru se sklicuje na čustvo »dobromiselnosti«, naklonjenosti. Kot vemo iz številnih reakcij, so kulturni delavci pokazali bolj malo »dobromiselnosti« vpričo posebnih Jančarjevih privilegijev, kršitve postopkov in predvsem zaradi premajhnih sredstev, ki so jih zaradi tega dobili.