Luigi Spazzapan, na to opozarjajo vsi avtorji besedil v katalogu, je nedvomno mednarodno pomemben protagonist obdobja med obema vojnama, medtem ko je za slovenski prostor še posebno dragocena umetniška osebnost. Slikarstva, ki v lahkotni a virtuozni risbi, z veliko ljubeznijo do barve in svetlobe, žarči nenavadno veselje do življenja, doživetega v trenutkih, pri nas ne premoremo prav veliko. Pa primorski rojak, ki je že zgodaj odšel v Italijo, ni imel ravno prijazne usode, težko se je uveljavljal, najhuje pa ga je prizadelo popolno uničenje njegovega ateljeja z vsemi deli v njem med bombnim napadom v Torinu leta 1942. A bil je posebnež, izrazit individualist, kozmopolit tako po nazorih, načinu življenja in seveda tudi v slikarski percepciji sveta. V njegovih podobah se v daljnjih reminiscencah pojavljajo sledovi nemškega ekspresionizma, še mnogo bolj očitno pa tendence sočasne italijanske in francoske umetnosti, vendar v zelo samovoljnih, osebnih, čutno doživetih interpretacijah. Kakor pri tematiki, ki vključuje vse od metaforičnih, tudi družbeno kritičnih upodobitev, preko portretov, lastnih podob, motivov živali, številnih tihožitij, krajin, do sijajnih, skicozno zabeleženih pogledov na mestno ulico, v park, na obrežje reke, med igralce, med samotne postave, ki se včasih že stapljajo s transparentnim ozadjem, se Luigi Spazzapan tudi v likovni govorici predaja različnim načinom izražanja. Tako je zdaj minimalističen, z mojstrsko risbo, ki spominja na subtilno, v zenu utemeljeno japonsko slikarstvo, zdaj intimističen v posvečeni samoti hitro zmuzljivega se trenutka, pa fovistično nebrzdan, čuten v sijajnih, žarečih barvah. Luigi Spazzapan je v bežni kretnji, pogledu, dogodku znal videti bistvo stvari, in tudi v tem je težko primerljiv. Silovita dinamika, ki obvladuje njegov svet in obenem določa njegov rokopis, ga nemara še najbolj povezuje z italijanskimi futuristi, katerim je, kljub idejnim razhajanjem, svojčas tudi formalno pripadal.