GDK pa je bila tudi pomemben komercialni dogodek. Dan po otvoritvi prve GDK je Joseph Goebbels v svoj dnevnik zapisal: »V Münchnu prodanih slik že za 250.000 mark. To je ogromen uspeh.« Vrhunec je GDK dosegla leta 1941, ko je bilo razstavljenih 1882 del 1007 umetnikov in je bilo prodanih 1133 del v skupni vrednosti 3 milijone mark. Selekcijo za GDK je opravljala žirija, v kateri so bili med drugimi slikar in predsednik zbornice za upodabljajočo umetnost Adolf Ziegler ter kiparji Arno Breker, Karl Albiker in Josef Wackerle. Toda pred prvo razstavo ni šlo vse gladko. Predvsem ni bilo jasno, kaj natanko je »večna nemška umetnost, ki izvira iz najglobljega bistva nemškega naroda«. Ko si je poldrugi mesec pred otvoritvijo njene priprave ogledal Hitler, je Goebbels v dnevnik zapisal: »Predstavljen nam je bil izbor žirije. S kiparstvom še nekako gre, medtem ko je slikarstvo katastrofalno … Firer je bil razbesnjen.« Žirija je takoj reagirala in se obrnila na Hitlerjevega osebnega fotografa Heinricha Hoffmanna. Po Hitlerjevem naslednjem obisku tik pred otvoritvijo 12. julija 1937 pa je Goebbels zapisal: »Skoraj je že končano in videti je čudovito. Izbrane slike so zelo lepe, boljše celo od kiparstva. Firer je povsem zadovoljen.« Če Hitlerju ni uspelo kot slikarju, mu je uspelo kot najpomembnejšemu nemškemu kuratorju. Prvo nemško razstavo je namreč »rešil« prav Hoffmann, ki je zelo dobro poznal Hitlerjev okus – bavarsko-avstrijsko žanrsko slikarstvo 19. stoletja. GDK je tako predstavljala dela, ki so bila slogovno zakoreninjena v konservativnem akademizmu, realizem in naturalizem pa sta šla z roko v roki z monumentalizmom in novo stvarnostjo. Med temami, ki so se gibale znotraj kanona 19. stoletja, so bili izpostavljeni krščanski motivi, sicer pa je v slikarstvu prevladovalo krajinarstvo, ki so mu sledili portreti (med njimi firerja in pripadnikov SS ter nemških vojakov), motivi živali, žanrski prizori, tihožitja, pa alegorije in prizori iz klasične mitologije ter upodobitve športnikov. Kiparstvo je prvenstveno utelešalo ideal arijske lepote, izjemno pomembno mesto pa so imeli arhitekturni projekti, katerih glavni izvajalec je bil Albert Speer. A meje med pravo in izkrivljeno umetnostjo so bile na začetku zamegljene, saj so se leta 1937 dela nekaterih umetnikov znašla tako na razstavi GDK kot na njenem negativu Entartete Kunst. Med njimi je bil kipar Rudolf Bellnig, čigar kubistična skulptura Kopf Dreiklang (1924) je bila leta 1937 vključena na razstavo Entartete Kunst, skulptura Der Boxer Schmelling (1929) pa na BDK.