aj je skupno stripovskim junakom? Večina je skrivnostnih samotarjev, zapriseženih osebnemu maščevanju ali vsaj poravnavi občih krivic. Gonilna sila njihovega početja – če odštejemo nadnaravna poslanstva – je torej osebna motivacija s prepoznavnim čustvenim nabojem. In takšni so, seveda brez čustev, ponavadi tudi junaki številnih videoigric. Max Payne ni izjema. Max (Mark Wahlberg) je zgleden policist, ljubeč soprog in skrben oče. Takšen je vsaj bil. Do tistega usodnega dne, ko je ob prihodu domov namesto družinske idile našel krvavo prizorišče. Njegova žena in otrok sta bila ubita, Max pa je v hiši naletel na storilce in z njimi seveda neusmiljeno obračunal. Ko ugotovi, da je eden od morilcev pobegnil, se s topo bolečino v srcu zaobljubi, da ne bo miroval, dokler maščevanje ne bo končano. V razkrivanju smrtonosnega in na videz nerešljivega klobčiča, v katerega so vpleteni mistični demon, naključna prostitutka, skrivnostni mišičnjak, člani mafijskega podzemlja in veliko farmacevtsko podjetje, tava po krvavih labirintih, da bi našel mir v svoji duši ... Vsebinsko in imensko bi lahko najnovejši izdelek Johna Moora, ki je v boj Za sovražnikovo vrsto pred leti poslal Owena Wilsona, primerjali s prvim delom Pobesnelega Maxa, precej sorodnosti pa najdemo tudi v Maščevalcu in Hitmanu – Agentu 47 ter kopici filmov, posnetih po stripovskih predlogah. Ali navdihnjenih s priljubljenimi