V devetnajstem stoletju se je po otoku silovito razpasla vendetta, to je krvno maščevanje. Državne oblasti praktično ni bilo in račune so poravnavali posamični družinski klani med sabo. Statistika pravi, da je v prvih dvajsetih letih izgubilo življenje 30.000 ljudi, kar je orjaška številka za otok, ki še danes šteje le četrt milijona. V trenutku oškodovanja časti je bilo treba za to plačati kazen. Če je bila ta kazen smrtna, je nasprotna stran silovito reagirala. Družina morilca je imela le dve možnosti; Prvo, da nasprotno družino izbriše do zadnjega moža, in drugo, da morilec pobegne v makijo, da se njegova družina utrdi v hiše, ki dobijo obliko trdnjave, in se brani pred obleganjem. Tu ni bilo prostora za zdravo pamet ali policijo. Kdor ni hotel sodelovati, je bil razglašen za rimbecca, bojazljivca, in ubili so ga lastni ljudje.