Ob takih poškodbah so bolečine seveda neznosne, zato je Feiling dobival velike količine morfija in kasneje še valiuma; ta je ne samo blažil bolečine, ampak ga je naredil tudi zgovornega. Povedal je vse o svojem članstvu v Revolucionarnih celicah, o njihovi strategiji in strukturi, o tajnih stanovanjih, simpatizerjih, petčlanski skupini teroristov, ki ji je pripadal, o namenu atentata in o teroristični sceni v Nemčiji. Presenečeni preiskovalci so tako izvedeli, da ima vsaka skupina Revolucionarnih celic, ki ne šteje več kot pet članov, najmanj tri tajna stanovanja v raznih mestih, ki so precej oddaljena med seboj, več začasnih bivališč pri simpatizerjih in na deželi hišo z delavnico. Poleg tega je imela več najetih garaž in precej skladišč orožja. Vsaka celica je delovala avtonomno in koordinirala akcije na svojem območju. Skrbela je tudi za pritok novih članov, vendar so za to veljala zelo stroga pravila. Vsak kandidat se je moral najprej izkazati kot kurir, najemati je moral stanovanja in avtomobile za druge člane. Šele nato je lahko sodeloval pri kakšni akciji ali pa so ga poslali na usposabljanje v kako palestinsko taborišče. Toda ker je bil Feiling samo navaden član in je druge člane svoje skupine poznal le po vzdevkih, si policija kmalu ni mogla več pomagati naprej. S pomočjo podatkov, ki ji jih je povedal z zdravili omamljeni Feiling, je v Heidelbergu odkrila veliko skladišče, polno razstreliva, granat in drugega orožja, predvsem pištol vrste makarov, ki so jih uporabljale samo armade varšavskega pakta. Policija je najprej sumila, da teroriste podpirajo vzhodnoevropske tajne službe, dokler je ni Mossad obvestil, da je pištole makarov zaradi zastarelosti iz svoje oborožitve izločila Poljska in jih prodala Iraku, od tam pa so prišle v skladišča PFLP in potem v zahodno Evropo.