Vse, kar so potrebovali, je bilo nekaj sreče: zajeli naj bi najmanj častnika, ki pa bi moral biti na cesti kar se da sam. Več ur so nepremično ždeli v grmovju in proti koncu popoldneva so se na cesti vendarle pojavile tri osamljene pojave: dva civilista sta na nosilih nosila vojaka. Njegova olivno zelena uniforma je bila brez činov, a izdala ga je pištola za pasom. To so nosili le častniki in drugi višji predstavniki vojske. Peters je pokimal svoji ekipi in družno so skočili na cesto. Civilista sta spustila nosila in zbežala, kar so ju nesle noge, ranjenca pa pustila na milost in nemilost Američanom. Da akcija vendarle ne bi tekla preveč gladko, je prav takrat prišla izza ovinka kolona nasprotnikovih vojakov. Še preden so segli po orožju, so jih marinci, ki so branili boke prizorišča ugrabitve, nekaj postrelili, nato pa zagrabili ujetnika in stekli z njim v džunglo. Med umikanjem mu je eden od marincev želel prelepiti usta, ker se je drl, vendar ga je ujetnik močno ugriznil v prst. Petersu je bilo dovolj: vbrizgali so mu več injekcij morfija, da je postal mlahav, potem pa ga odnesli s seboj. Marinci so kolono vojakov, ki je naletela nanje, tako zelo presenetili, da je trajalo nekaj minut, preden se je zbrala in začela preiskovati okoliško