»Naš pokojni oče je bil pijanec in ženskar, ko ga je položil rak v posteljo, pa je bil tako poln morfija, da sploh ni vedel zase. Sploh je bil že od nekdaj čudak in nasilnež. In kdaj naj bi bil potem napisal oporoko?« je trdila ženska na enem od naših sodišč, ko se ni strinjala, da bi očetovo premoženje (hiša, gospodarsko poslopje in lepa obrtna delavnica) v celoti dedovala ženska, s katero je bil po smrti prve drugič poročen. Menjavali so se strokovni izvedenci psihiatrične in medicinske stroke, zapuščinska obravnava pa se je končala po petih letih s sklepom, da ženska – torej hčerka, ne dobi ničesar, ker se je pokazalo, da oče nikdar v življenju ni pil (hčerka pa se je zaradi tega že zdravila) in da sploh ni umrl za rakom, ampak zaradi infarkta; oporoko pa je napisal pet let pred smrtjo.