Težave ima tudi Tomaž Humar, ki je v teh tednih izgubil precej mišične mase. Sicer je še vedno prepričan, da mu bo vzpon uspel, vendar se zdi, da je za to vse manj možnosti. Humar bi moral vzpon na najvišjo steno na svetu, še neosvojeno pettisočmetrsko Rupalsko steno, začeti že okrog desetega julija. Vendar pa je zaradi številnih težav po dveh neuspelih poskusih aklimatizacije na 7300 metrih še vedno v baznem taboru. Odprava je imela precej težav z vremenom: poleg nenehnih padavin so največja težava visoke temperature, ki mehčajo sneg in povzročajo več plazov, kot je običajno za ta letni čas. Po mnenju vremenoslovca Jureta Jermana iz Agencije RS za okolje takšnega vremena ni bilo pričakovati: V Indiji se je začelo monsunsko obdobje prej kot običajno. Nad severnim Pakistanom prevladuje zelo spremenljivo vreme s pogostimi padavinami, višje, kot je običajno, so tudi temperature, saj je pod ničlo šele na višini nad 5300 metrov. Zapadlo je tudi veliko snega. Alpinistični strokovnjaki menijo, da Humar pri izbiri letnega časa ni bil nepremišljen, saj se v Pakistanu ponavadi odprave za podvig odločija ravno poleti. Rupalska stena je petkrat višja od Triglava, hkrati pa neprimerno bolj krušljiva in polna snega, ki ga ni mogoče obiti. Tako visoka stena se seveda začne nizko, hkrati pa je Rupalska še na sončni strani gore. V takšnih razmerah, posebno zaradi razsežnosti vseh razdalj (od enega konca podnožja Triglava do drugega potrebuje človek dve uri hoda, od enega konca podnožja Nanga Parbata do drugega pa ves dan), je vsako delo posebno utrudljivo. Zdravstveno stanje ekipe (minuli teden so imeli vsi člani odprave precejšnje želodčne težave) se je v zadnjih dneh občutno izboljšalo. Trenutno jih dosti bolj skrbi stanje že postavljenih šotorov v višinskih taborih v Messnerjerevi smeri, saj se bojijo, da morebiti niso vzdržali plazov in močnega sneženja.