Natančno pred tednom dni sem sodeloval v Bruslju na Parlamentarni konferenci o Paktu stabilnosti za jugovzhodno Evropo. Pravzaprav tam nihče ni hotel pripadati Balkanu. Jugovzhodna Evropa se lepše sliši. Zahodnjaki so vsem tranzicijskim (ne vem sicer, kaj naj to natančno pomeni) državam peli levite in ponavljali že stokrat zlizane molitvene obrazce. Slovenija, ki je glede pakta stabilnosti gotovo naredila največ, ni bila deležna niti simbolne zahvale. Ampak to je že druga zgodba. Abecedni red je bil tak, da smo po vrsti sedeli Romuni, Rusi in Slovenci. Moldavci pa eno vrsto pred nami. Romunski parlamentarni predstavnik, ki je sedel tik ob našem prijatelju Rusu Lukinu, je imel pretresljiv govor o tem, kako si Rusi v Moldaviji jemljejo pravico v svoje roke in so postali država v državi. Ja, tako hudo je, da si moldavski poslanec v samem srcu Evropske unije ne upa spregovoriti o svojih stiskah in nesrečah. Če mislite, da se je kdo obregnil ob to sramoto, se motite. Ne Bodo Hombach ne kdorkoli drug ni niti pisnil. Takšna je pravica na tem svetu.