Tesno se veže na cerkveno upravo in na samostanske redove sistem srednjeveškega šolstva. S krščanstvom se je pojavilo namerno prizadevanje za uresničitev vzgojnih smotrov, ki jih je določil Alkuin. Držal se je Avguštinovega priporočila, po katerem je neuke treba poučiti o nesmrtnosti duše in prihodnjem življenju, o grehih in dobrih delih, veri v troedinega Boga, o Kristusovem prihodu in smislu odrešenja. To pomeni, da je bil izobrazbeni ideal omejen na krščanski nauk in moralni pouk. Ker je irski misijon oznanjal vero in učil verske pa molitvene obrazce v domačem jeziku, so nepismeni ponavljali temelje nove vere za duhovnikom, dokler se jih niso naučili. Prva šola za duhovnike je bila v salzburškem samostanu sv. Petra; v njej so poučevali branje, pisanje in petje psalmov, segali pa so tudi širše v okvir "sedmerih svobodnih umetnosti". Duhovščina, ki je zasedala prve karantanske župnije (prafare), je bila šolana v Salzburgu, le deloma tudi v drugih takratnih samostanih (Kremsmünster, Chiemsee, Nieder Altaich, Freising). Oglejski patriarhat je imel podobno šolo v Čedadu. Slovenskih otrok je bilo v teh šolah, zlasti še po uporu Ljudevita Posavskega, malo. Izobrazba je bila monopol Cerkve, ki je vzgojni proces uporabljala za utrjevanje svoje moči, in ne za osebni razvoj posameznika. V skladu s tem je tudi možnost izobraževanja postala privilegij fevdalcev, med katerimi so Slovenci vse bolj izginjali.