Pokristjanjevanje se je, kot je bilo že povedano, opiralo najprej na tako imenovano irsko metodo. Njen začetnik je bil salzburški škof Virgil, sam Irec po rodu, ki ji je vtisnil naslednje lastnosti: pokrščevalci se niso opirali na zunanjo politično silo, marveč so iskali pomoč pri odločilnih domačih dejavnikih (plemenski poglavarji, vidnejše osebnosti). S tem so si lajšali položaj in učvrstili svoj ugled. Vero so praviloma oznanjali v domačem jeziku ter prevajali tudi v slovenščino potrebne verske in molitvene obrazce: apostolsko vero, očenaš, odpoved hudobnemu duhu in izpoved vere v sveto trojico. Irska metoda tudi starih poganskih obredov ni nasilno preganjala; dajala jim je samo krščansko vsebino (koledovanje, jurjevanje, kresovanje, božič). Poleg tega se je naslonila na bajeslovne pesmi in jih prilagodila novi predstavi sveta. V zvezi s to metodo je nastanek kratkih molitvenih pesmi, kirielejsonov, v katerih obstaja kontinuiteta med pogansko in srednjeveško kulturo. O njihovi zgodovinski pomembnosti govori dejstvo, da se je situaciji prilagojena oblika uporabljala med ustolitvenim obredom. Irska misijonska metoda se je zapisala tudi v snov in motiviko slovenske ljudske pesmi. Njena spovedna praksa odseva iz Spokorjenega grešnika in iz drugih pesmi, od katerih je treba omeniti vsaj še tiste s témo desetništva. Irska navada, ki jo v stiškem rokopisu spovedni obrazec imenuje "desetina življenja" (decima vitae), je bila kot ideja prenesena tudi v slovensko predstavotvornost. Ohranjeni drobci, ki sevajo iz zgodovinske teme, pričajo o široko zasnovani dejavnosti, ki je ob pokristjanjevalnih težnjah prinašala s sabo tudi nov moralni in estetski red. Z Alkuinom naj bi tradicija dobila tudi državno priznanje. Ta veliki humanist z dvora Karla Velikega je pokazal na pomembnost duhovnega življenja in začrtal osnovne smernice za kulturno politiko države. Pokristjanjenje ne bi smelo biti zasnovano na sili, marveč na miroljubnih in razumnih besedah. Vera prihaja iz volje, in ne iz nasilja; krščanski Bog naj bo novim vernikom predvsem bog ljubezni. Tudi Alkuin je upošteval domači jezik, ki naj se uporablja najprej pri pouku o verskih resnicah in nato v navodilih za pobožno življenje.