Zatem smo sodelovali pri skupni konventni maši, pri kateri se na določene dni pojejo posebni stari cistercijanski napevi, ki so se ohranili vse do danes, prav po zaslugi teh menihov. Po zajtrku in krajšem premišljevanju o določeni temi, prilagojeni vsem sodelujočim, se je kmalu po osmi uri pričelo z delom na vrtu ali na polju. Nič ni bilo pretežko po taki pripravi, niti pletje samostanskega parka niti okopavanje repe ali jablan niti pobiranje krompirja. Nekateri so pomagali tudi pri žetvi in mlačvi. To je trajalo do poldneva, ko smo se vrnili s polja in se pripravili na dnevno molitveno uro, med katero se bere psalme. Utrujenosti od dela med molitvami nismo čutili, saj smo morali biti osredotočeni na vsebino in pravilnost čitanja, da je bila naša molitev Bogu všeč. S kakšnimi občutki smo se nato vsi skupaj v sprevodu, ki je posebno doživetje, napotili iz cerkve v tišni po starem križnem hodniku v obednico h kosilu, po kosilu pa spet po istem hodniku ob recitiranju posebnega psalma nazaj v cerkev na popoldansko molitveno uro. S kakšno spoštljivostjo se samostanski bratje pri tej molitveni uri imensko spomnijo vseh pokojnih sobratov, umrlih na ta dan skozi stoletja nazaj, do koder segajo podatki samostanske kronike. Po krajšem odmoru smo spet kake tri ure delali, bodisi pomagali pri čiščenju potoka ob samostanu, bodisi nabirali zelenjavo z domačega vrta in podobno.