»Sveta ura. Četrtek. Med to molitveno uro mi je Jezus dovolil vstopiti v dvorano zadnje večerje in bila sem navzoča ob vsem, kar se je tam dogajalo. Najgloblje me je prevzel trenutek, v katerem je Jezus pred spremenjenjem povzdignil oči k nebu in se poglobil v skrivnostni pogovor s svojim Očetom. Ta trenutek bomo dokončno spoznali šele v večnosti. Njegove oči so bile kakor dva plamena, obličje ožarjeno, belo kot sneg, vsa postava veličastna. Njegova duša, polna hrepenenja, se je v trenutku spremenjenja odpočila prepolna ljubezen daritev je v vsej svoji polnosti uresničena. Sedaj se izpolni samo zunanji obred smrti; zunanje izničenje - bistvo je pri zadnji večerji. Vse svoje življenje nisem imela tako globokega spoznanja te skrivnosti kakor v tej uri češčenja. O, kako goreče želim, da bi ves svet spoznal to neizmerno skrivnost« (št. 684).