la za zelo posrečeno; prav tako je pohvalil sodelovanje z župnijama Sovodnje in Štandrež, zlasti ko gre za spovedovanje: “Tako se lahko naredi dosti več.” Pri ljudeh je ugotovil, da so prepogosto utrujeni in preobremenjeni, da bi lahko kaj več sodelovali. V cerkvenih organih je zaskrbljujoča odsotnost mlajših, je povedal Damjan Paulin; treba bi jih bilo bolj vplesti v dogajanje in pustiti, da pridejo na dan z novimi, svežimi idejami. Gospodarski sveti pa bi morali delovati z največjo prozornostjo, da bi bila dejavnost Cerkve tudi na tem področju neoporečna. G. Karel Bolčina je pohvalil svoje župljane, ki so si v odsotnosti župnika (zaradi študija) zavihali rokave, tako da res veliko naredijo ne le v gospodarskem svetu, ampak tudi v pastorali. V teh organih časa za formacijo skorajda ni; zato je pomembno, da člani črpajo duhovno hrano drugod, kot npr. v bibličnih ali molitvenih skupinah. Duhovnikov je vedno manj, je povedal Božo Tabaj, in v prihodnje jih bo še manj; zato je pomembno oblikovati osebe, ki bodo prevzele nase to breme. G. Vojko Makuc je poudaril nujo, da bi kristjani bili preroški, da bi znali ponuditi kaj novega. “Hvala Bogu so naše župnije vedno bolj multietnične, ne samo italijanske in slovenske.” Občuti se potreba po duhovnosti; nismo klicani, da upravljamo družbene strukture ali ustvarjamo kulturo, ampak da smo z življenjem in zgledom preroki za druge, da zapustimo zakrestije in gremo v svet. Cerkev ne pomeni skupek duhovnikov, je povzel misli nadškof, ampak Božje ljudstvo, ki mora imeti pred očmi potrebe prostora, kjer živi, in dinamične vezi pripadnosti. Zaveda se dejstva, da bi bila ukinitev manjših župnij brez duhovnikov obubožanje, nujno pa je se vprašati, kako naj danes razberemo spremembe časa in reorganiziramo krščanske skupnosti. Ljudje različnih vasi na Goriškem imajo marsikaj skupnega, od jezika do športa in praznikov, je še povedal in dodal: “Ste pripravljeni na medžupnijsko delovanje?” Gre za to, da se na novo uravnovesi pastoralna dejavnost v misijonskem smislu. Nadškof skratka želi, da bi štandreški dekanat razmislil o novih oblikah sodelovanja, vodenja in načrtovanja skupno z zavednimi laiki, ki bi darovali nekaj svojega časa ali sposobnosti skupnosti. “Smo člani posadke ali udeleženci križarjenja? Vsi smo klicani, da peljemo naprej Petrovo barko!” Z veseljem je napovedal, da bo v prihodnje imel več časa kot doslej, ker je končal pastoralni obisk; zato bo rad prihajal maševat po posameznih župnijah tudi med tednom: “... raje kot sam na škofijskem dvorcu... Ali smem?” Navzoči so z navdušenim aplavzom sprejeli predlog. Nadškofove besede o tem, da moramo imeti pred sabo Cerkev, ki skuša odgovoriti na nove izzive časa, so odmevale tudi v drugih posegih. Gotovo bodo še odmevale v mislih in srcih prisotnih. DD