Enkrat, ko se kolesje revolucije zažene, ga ni tako lahko ustaviti. Vsi so bili prepričani, da sta padec jugoslovanskega parlamenta in televizijske hiše vrh srbske žametne revolucije. Zdaj pa lepo vsi nazaj na svoja delovna mesta, kot bi rekel Slobo. Eni so res šli v službo, drugi pa na večni derbi med Zvezdo in Partizanom. Tam se je šele videlo, da revolucija še traja, da ne moreš ti množici reči, poslušajte, režim smo strmoglavili, naprej pa bomo z ostanki totalitarizma opravili politiki, ki imamo nekaj izkušenj. Lepo so se navijači usedli in z navdušenjem, petardami in ognjemetom sprejeli pred tekmo prebrano pozdravno pismo novega predsednika Koštunice, ki jim je zaželel nogometni užitek v demokratični Srbiji, v kateri ne bo policija narekovala, za koga lahko in za koga ne smejo navijati. Toda gospod Koštunica se očitno ne spozna na "fuzbal" in ne ve, da je tam še ogromno ostankov prejšnjega režima, s katerimi je treba ostro opraviti. Navijači so sicer še minutko molili za dušo lani na derbiju ubitega mladeniča, potem pa so se lotili nadaljnje demokratizacije Srbije in širše. Najprej so Partizanove navijače h korenitim spremembam spodbudili Zvezdini navijači, ki so jih zmerjali in "zajebavali" zato, ker v predsedstvu Partizana še vedno sedi srbski premier Marijanović, kar je dokaz, da "grobarji" (partizanovci) niso na liniji demokratizacije in niso dojeli pomena sedanjega dogajanja v državi. Ker vodstvo Partizana ni hotelo slišati o zamenjavi v vrhu, so se željni korenitih sprememb na igrišče spravili navijači Partizana in začeli s palicami in pestmi tepsti igralce in trenerje lastnega moštva. Tepli so jih, vse dokler niso ali pristali na zahtevane in nujne spremembe ali pa ušli v slačilnice. Policija, ki je že pred štirinajstimi dnevi stopila na stran ljudstva, je navijačem pomagala pri prepričevanju vodstva, da ne more revolucija iti mimo Partizana. Potem so se lotili plastičnih sedežev na Marakani. To je povsem razumljivo, saj gre za simbol bivšega režima. Sedeže so namreč postavili v svinčenih Miloševićevih časih in noben pošten domoljub ne bo sedel na stolih, ki jih je dal postaviti diktator Slobo na račun poštenega delovnega človeka Srbije, Jugoslavije in drugih narodov in narodnosti, živečih v nesposredni bližini. Potem so se stepli navijači obeh moštev, ker se nikakor niso mogli dogovoriti, kdo med njimi je prispevali večji delež k osvobajanju svobodoljubnega duha srbskega naroda od tega jarma listične diktature. Tako so se obdeloval in prepričevali, da je kri tekla na Marakno in okrog nje, policija pa je, zavedajoč se svoje nove demokratične vloge, zgolj odnašala žrtve novega demokratičnega duha, ki je skozi Beograd vel z vonjem po gorečih avtomobilskih gumah, zgorelih plastičnih sedežih, zažganih pljeskavicah, uriniranih in pobruhanih zelenicah in čebuli ob desetih čevapčićih.