Z nestrpnostjo sem pričakoval poročilo s tajnega sestanka srbskega sveta za nacionalno varnost, na katerem so obravnavali učinkovitost dela organov z gumijevkami ob beograjski žalni svečanosti zaradi razglasitve kosovske neodvisnosti. Od ocene je namreč odvisna podoba srbske demokracije v očeh tujine. Najprej dejstva: na vzporednih manifestacijah, ki so spremljale glavno proslavo, so udeleženci »polepšali« pročelja in notranjost sedmih veleposlaništev, devetdesetim drugim nepremičninam so spremenili videz, v kupu trgovin so opravili inventuro in odstranili zaloge torbic, računalnikov, kozmetike, športnih copat in hamburgerjev, pripravili so kres iz dveh tramvajev in enega mestnega avtobusa, nekaj deset lastnikov avtomobilov pa je vozila odpeljalo na odpad. Izgube v »živi sili« so bile majhne – 250 ranjenih in en mrtev. Svet za nacionalno varnost je po večurnem zasedanju ugotovil: »Srbska policija in žandarmerija sta svojo nalogo opravili visoko profesionalno, učinkovito in v skladu z zakonom, za kar si zaslužita vse pohvale!« To je vse. Na žalost, kajti tako skromna izjava, brez podrobnega elaboriranja vseh herojskih dejanj fantov v modrem tisto noč, ne omogoča celostnega vpogleda v zapletenost in zahtevnost policijskih ukrepov, o katerih se bodo učili na policijskih akademijah od Arktike do Antarktike. Morda premier Koštunica, ki je ravno v času policijske akcije molil v cerkvi svetega Save, in predsednik Tadić, ki je za Kosovom žaloval v sosednji Romuniji, ne moreta dati ustrezne ocene, vendar obstaja dovolj slikovnega in pisanega gradiva, ki nam omogoča, da poskušamo popraviti to krivico. Policisti so delovali v skladu z nekaj železnimi pravili. Prvo je še Miloševićevo: »Ovaj narod ne sme niko da bije!« Zato so treskali samo tiste, ki so se sami metali pod gumijevke. Drugo pravilo je, da ne sme biti nepotrebnih žrtev. Zato so se kordoni policistov okoli veleposlaništev umaknili pred razjarjeno množico v sosednje ulice in tako preprečili neposredni stik in morebitni spopad. Ko so jezni mladeniči razbili in zažgali, kar so nameravali, se je policija vrnila in zavarovala objekt, da so se uslužbenci veleposlaništev lahko varno vrnili s streh, kamor so se zatekli. Tretje pravilo je, da policija zavaruje lastnino. Ko so ljudje, jezni zaradi Kosova, razbili izložbena okna in vdrli v trgovine, je dežurni policist poskrbel, da med njimi ni prišlo do prepira in obračunavanj in da so vsi lahko odnesli blago v približno enaki vrednosti. Četrto pravilo je, da so policisti vedno v službi ljudstva. Zato so, ko so videli kakšno damo v visokih petkah in umetni polarni lisici, kako s težavo nosi računalnik preko gomile razbitega izložbenega stekla, ročno pohiteli pomagat državljanki, da je varno dostavila elektronsko pridobitev do tam parkirane marice, ki jo je zapeljala do domačega praga. Tiste, ki so se basali s hrano iz pravkar razbitega McDonaldsa, so opozarjali, naj ne odmetavajo papirja po tleh in naj ne svinjajo prestolnice, saj je peto policijsko pravilo, da preprečujejo ekološko katastrofo. Tudi šesto pravilo, da mora biti policija čim manj vidna, sicer lahko neobveščeni tujci dobijo vtis, da gre za policijsko državo, so uresničili v celoti. Večina policistov se je umaknila v okoliške gostilne. Lahko ugotovimo, da so pohvale zaslužene in da je srbska policija opravila najtežji izpit z odliko ter si zasluži, da gre delat red in mir na Kosovo.Kako smo si različni