Dve leti po tem zapisu je začela pri Soderšici padati v zamaknjenost neka deklica. Na goro so se odpravili »trije duhovni, en zdravnik in en podobar« pogledat, koliko je resnice v prerokbah Novice, 1851, št. 39, str. 196., ker se je o njih veliko govorilo. Zamaknjenje se je dogajalo ob petkih, ko je bilo na gori največ ljudi, ki so prihajali poslušat in gledat zamaknjenko. Stara je bila šestnajst let, mlajši sestri sta jo prevažali v vozičku, po hiši pa so jo prenašali na rokah. Bila je »suha, tanjka in bolestne barve« Ibid.. Govorilo se je, da poti sveti pot in obhaja s hostjami, ki priletijo iz neznanega. Ob mraku je deklica ležala v posteljo, zaradi slabe razsvetljave si je skupina prižgala dodatne sveče in se postavila ob posteljo. Ko so ljudje stopili v hišo, so takoj pokleknili, kakor v cerkvi, ostali pa so se gnetli pred okni. Kmalu se je deklica začela zvijati in neprijetno kričati, oči so se ji začnele sukati in rekla je, da so ozka vrata in ostra pot v nebesa. Noge je premikala, kakor da bi jo zbadalo trnje, potem je planila kvišku in lomastila okoli z rokami, trdila, da vidi Kristusa z mečem in Marijo, ki toči krvave solze. Govor ni bil povezan, večinoma je vzdihovala. Ko je začel neki moški moliti rožni venec, se je začela deklica na postelji vesti, kakor da bi imel nanjo posebno močan vpliv. Moški je potem napadel skupino, naj poklekne, in jih je ozmerjal z neverci. Takrat je deklica na postelji pokleknila, divje je premikala ustnice, se trkala z rokami po prsih; morala bi prejeti hostijo. Dva v skupini sta opazila, da ima na jeziku nekaj belega, eden je rekel, da je cigaretni papir. Deklica se je ulegla na poteljo in eden od duhovnikov iz skupine jo je poprosil, naj mu pokaže, kaj ima v ustih. Ni se zmenila zanj, on pa si je ni upal siliti, ker se je bal, da ga bodo ljudje, ki so jokali in vzdihovali, napadli. Začela je moliti za nevernike, pri tem pa je najbrž mislila na skupino, ki je še naprej vztrajala stoje ob postelji. Zdravnik je pogledal rane, vendar mu deklica ni hotela pokazati dlani, na zunanji strani pa je imela krasto. Tudi nog ni hotela pokazati. Vse skupaj je trajalo tričetrt ure. Ljudje so pravili, da je smrtni greh, če se ne odpraviš na goro, pripovedovali so o čudovitih dekličinih pridigah in o čudežih, ki se dogajajo. Oblast bi morala škodljive pohode na goro prepovedati, meni avtor. Gre za bolnega »dekliča«, njeno bolezen pa prikazujejo ljudem kot komedijo v gledališču. Novice, 1851, št.40, str. 203.