Mojo dušo je tedaj napolnila nepoznana radost, kot je nisem doživela še nikoli, ne prej ne pozneje. Nisem si znala razlagati te notranje duhovne sreče. Po končani slovesnosti sem hitela domov, da bi svojo srečo delila z domačimi. Toda deležna sem bila le malo pomilovalnega nasmeha. Seveda, saj svoje duše, svojega srca, ki je prekipevalo v neznani sreči, nisem mogla pokazati. Zvečer sem se kmalu umaknila v svojo sobo. Tisti večer sem ostala brez svoje redne večerne molitve, brez rožnega venca. Nisem mogla moliti rožni venec, le sklepala sem roke kot v molitvi in šepetala: “Ljubi Jezus, pošlji mi v življenju kakršno trpljenje hočeš, vse, vse bom vdano sprejemala, le daj mi, da bom nekoč celo večnost deležna te sreče, ki mi jo daješ doživljati danes, ki mi jo daješ doživljati nocoj.” Noč se je prevesila v jutro, jaz pa sem še vedno bedela, klečala ob postelji in šepetala z Bogom v neznani sreči…