Zadnjič smo skupaj prebrali Finžgarjev zaneseni opis nekdanjega čaščenja nedelje. Zdaj pa poglejmo še, kako je »obhajanje nedelje« povzel Niko Kuret. »Ponavadi sta oče in mati šla k zgodnji maši, medtem ko je mladi svet doma opravil živino in so dekleta pripravila zajtrk. V idrijskih hribih je kmet po samotnih potih k maši grede molil rožni venec: desetko lesenih jagod je imel nabrano na šibi, ki jo je tiščal pod pazduho. Na tak 'rožni venec' je molče in odkrit molil do cerkve. Po maši so se očanci zbrali pred cerkvijo in počakali občinskega glasnika, ki je – včasih celo z bobnom – v 'vednost in na znanje dal', kar je odrejala gosposka. Gospodinje pa so kje v senci malo poklepetale in se potem razšle domov. Možakarji so radi zavili v gostilno na požirek ali dva in zapalili viržinko. Ko se je mati vrnila od fare, se je mladi svet odpravil k 'deseti maši'. Marsikje po drugi maši tisti, ki so bili daleč doma, niso hodili domov, ampak so počakali 'nauka' ali 'večernic' in so se vrnili šele pozno popoldne. Doma je gospodinja skuhala južino za tretjo uro. Kdor je bil doma, je južinal. Drugih je počakala jed v topli peči. Nedeljsko popoldne so očetje in matere posvetili molitvi in pobožnemu branju. Oče je vzel bukve v roke, sedel za mizo, ženske, posli in otroci pa okoli njega. On pa jim je na glas in počasi bral in vsi so ga zvesto poslušali. Stari ljudje, zlasti taki, ki niso mogli k službi božji, so sami doma molili križev pot. Imeli so veliko tablo s podobo žalostne Matere božje in s 14 postajami križevega pota. Pred to tablo so molili, poklekovali in premišljevali … Takšno obhajanje nedelje, ki je dajalo Bogu, kar je Njegovega, poskrbelo za dušo in duha pa dajalo priložnost tudi telesu, da se je odpočilo, se je začelo krhati že v drugi polovici prejšnjega stoletja.« (Mišljeno je seveda 19. stoletje.)