»Poslušajte kratko zgodbo o libanonskem duhovniku, ki sem jo pred kratkim prebral!« je kaplan nadaljeval. »Veste, da so države Bližnjega vzhoda že dolgo v medsebojnem sporu. Sovraštvo ni le med Izraelom in Palestinci, ampak tudi med muslimani, katoličani in pravoslavnimi, ki živijo na tem področju. Družina tega duhovnika je bila v sporu z drugo družino, ki ni izbirala sredstev, kako uničiti prvo. Najprej so mu ubili strica, nato najmlajšega brata, ki se je pred pol leta poročil. Nazadnje so mu ubili mamo, ko je v svoji sobi molila rožni venec. Ko je ta duhovnik za vse to izvedel, se mu je podrl svet: ni mogel ne moliti ne maševati. Čutil je takšno sovraštvo in bes, da bi vse pobil, če bi imel orožje v rokah. Sam ne ve, kako bi se vse končalo, če ne bi nekega večera zaslišal v sebi Jezusove besede: 'Ne maščuj se, ampak odpusti! Tudi jaz sem na križu vsem odpustil!' Še nekaj dni je bil ves iz sebe, kajti v njem sta se bojevala za prevlado na eni strani sovraštvo in na drugi strani odpuščanje. Čez nekaj dni je bil sposoben napisati svojo pogodbo z Bogom, ki je prava molitev. Zapisal sem si jo in vam jo sedaj preberem. Samo trenutek, da jo najdem med svojimi zapiski. Jo že imam. Takole je zapisal: