Tomažu je bilo nenavadno tesno pri duši. Kletvam nakljub je začel v sebi moliti rožni venec. Pri tem ga je ves čas navdajal zoprn občutek, da se okrog njih in za njimi nekdo neviden plazi v megli. Padlo je povelje: "Mirno! V gosji red! Gremo v hrib!" Zavili so z blatne ceste na kamnito pot, ki je držala navkreber. Čim je začutil pod nogami kamenje in strmino, se je razbistril. Dvignil je obraz in ovohal zrak kot gams, ki zastavi pot v višino. Medtem ko so cofarji za njim puhali in stokali, se je njemu zdelo, da diha lažje, čeprav je bila megla vedno enako gosta. Hodili so navkreber nad dve uri, ker so morali čakati težko natovorjene mule in črnosrajčne zamudnike. Tomaž je bil nestrpen, kot da se mu mudi na domače gore, in ne na ta tuji hrib, kjer jih morda čaka sovražnik, ki lahko vsak čas udari po njih iz megle.