Molitev in branje. »Edino delo sta zdaj molitev in branje, predvsem molitev. Molitev je pravzaprav edina možnost, da vsaj nekaj naredim za druge.« In kaj se mu zdi po vseh vihrah življenja najlepše in najpomembnejše? »Večkrat slišimo odgovor: glavno je zdravje. Res je zdravje nekaj izredno pomembnega. Seveda se bo naše zemeljsko življenje nekoč končalo, ali zaradi bolezni ali zaradi česa drugega. Veliko pomembnejše je duševno zdravje. Včasih smo slišali, da je »zdrava pamet« ali, kot so govorili v mojih otroških letih, »kmečka pamet« zelo pomembna. Doma sem s kmetov in smo bili seveda veseli, če smo slišali, da kmečka pamet nekaj velja. Najpomembnejša v življenju pa je vera, saj vse prejemamo od Boga, svojega Stvarnika, Odrešenika in Sodnika, plačnika za vse. Zato so vera, upanje in ljubezen Božji darovi. Spominjam se, da sem se kot otrok zgodaj naučil moliti, saj sem imel zelo verne starše. Vsak večer, posebno pozimi, smo molili rožni venec. Danes je drugače. Tudi v srednji šoli sem imel v zavodu dobro versko vzgojo.« Pravi, da ima na zavod najlepše spomine. Po osnovni šoli v Trebnjem je prišel v Šentvid, kjer so bili takrat samo fantje in vse je bilo zelo strogo. Skoraj vsi profesorji so bili duhovniki. Živeli so v velikih oddelkih, ki so se imenovali divizije. Imeli so skupne spalnice, skupno obednico. Hrana je bila skromna, a zadostna. Po kmetih so pobirali prispevke za Zavod sv. Stanislava, ki je bil škofijska ustanova.« Danes mladi živijo drugače: »Po eni strani imajo veliko težje življenje, kakor je bilo v mojih časih. Po drugi strani pa veliko novih možnosti. Takrat še ni bilo televizije in ne toliko drugih priložnosti, da mladi spoznajo življenje in doživijo najrazličnejše stvari na potovanjih ali doma. Mladi imajo tudi več denarja in več priložnosti za uživanje. In vse to jim od srca privoščim.«