Nekaj dni potem, ko sem se vrnil iz mesta, kamor sem pospremil poročnikovo truplo, sem izvedel, da so v vasi, ki je bila najbližje zasedi, ustrelili enajst ljudi. Bili naj bi komunisti in jih je, vsaj tako so mi povedali, izdal njihov župnik... Toda to izdajstvo (ki ga je storil, vsaj tako upam, da bi odvrnil hujše zlo) mu ni prineslo nič dobrega, kajti kmalu zatem je cela vas skupaj z župniščem in cerkvijo pogorela do tal. Namen požigalcev je bil sicer, da bi požgali samo hiše ustreljenih, toda veter je opravil svoje. Ko sem šel čez pogorišče, so ženske in otroci klečali na mestih, kjer so prej stale njihove hiše, in molili rožni venec. Tako je napisal dobrosrčni kurat italijanske divizije v svojem dnevniku iz časa roške ofenzive. Nikoli ne bomo izvedeli imena župnika, ki je vzel v roke božje merilo zla in na smrt obsodil enajst vaških komunistov (ki takrat, avgusta 1942, najbrž niso imeli dosti pojma o komunizmu). Nikoli ne bomo točno vedeli, kaj se je zgodilo z Grozdetom. V borčevskem jeziku sodi prvi v kategorijo organiziranega narodnega izdajstva, drugi v kategorijo obžalovanja vrednih izvensodnih pobojev. Kaj pa v farškem jeziku? Za Grozdeta je jasno, oni župnik pa je bil najbrž žrtev zmešnjave časa, ko so se ljudje odločali, kakor so vedeli in znali, če ponovimo nadškofa Rodeta iz njegovega zadnjega intervjuja. Končno so škofje večkrat, nazadnje ob 50-letnici konca druge svetovne vojne, povedali, da obžalujejo vse tisto, kar je bilo neprimernega ali zgrešenega v ravnanju predstavnikov katoliške cerkve kot institucije.