Znova sem se posvetil preživetju. Odprl sem zavoj suhe hrane in pojedel tretjino, kot so velevala navodila. Neverjetno, kako hitro sem bil sit. Hotel sem narediti nekaj požirkov deževnice iz plastenke, ko se mi je pogled ustavil na vrčih iz pleksija. Če se že ne morem okopati v Parkerjevem bazenu, bi morda lahko vsaj pil iz njega ... Moje zaloge vode ne bodo trajale večno. Vzel sem enega izmed vrčev, previdno zaprl pokrov, se nagnil proti dnu čolna in s tresočo se roko zajel iz luže, le dober meter od tigrove zadnje tace, ki je molela iz vode in bila videti kot otoček, poraščen z oranžkastimi algami.