Neštetokrat je to počela, le da bi bila v središču pozornosti. Ko so prišli obiski, je sedla na fotelj, prekrižala nogi in nato kot mala ženskica gostom postavljala za otroka precej neobičajna vprašanja, povezana tudi s spolnostjo. O, kako so jo vsi oboževali, ta bo prava uničevalka moških, držala jih bo v šahu, že zdaj se vidi, kako bistra je in vrh vsega je jasno, da bo prava lepotica. Pametna in lepa, so gostje govorili in ob tem pogledovali proti tebi. Prava hčerka svojega očeta, so si gotovo mislili, hvala bogu, bolj malo ima po materi. Ima njegove modrozelene oči, njegove velike ustnice in razorožljiv nasmeh, s katerim lahko doseže vse, njegove izjemne spretnosti sporazumevanja ... Gotovo se je marsikdo vprašal, kaj da vidiš na meni. Dobro, zdaj že, ko imava otroka, ampak kaj si videl tedaj, ko naj bi se po vsej verjetnosti zaljubil vame. Ljudje vedno nekako preračunavajo in se zaljubljajo v sebi podobno lepe ljudi, nekako vedno precenijo, za koga so premalo lepi in privlačni in kdo je tisti, ki ni vreden njih. Ko pa so gledali naju, so verjetno opazili in si mislili, da bi si morda zaslužil privlačnejšo od mene. Ampak nobena na svetu te ne bi bila zmožna ljubiti tako zelo kot jaz, nobena ne bi bila zmožna storiti tega, kar sem storila jaz, natanko s tem, da v odločilnem, usodnem trenutku nisem napravila ničesar.