ni nahrbtniki so stali na tleh, drugi so na tleh ležali, redkokateri je bil lepo nameščen na hrbet kakega posameznika. Osebe, katerim so pripadali, so, skoraj vse, kazale neko brezbrižnost do svojega nahrbtnika, ker nekaterim se je morda zdel odveč, drugim se je zdel pretežak in najraje bi ga bili pustili doma. Vsi so nosili to breme in skoraj nihče ni ravnal z nahrbtnikom prijazno. To lahko malo preseneti, če pomislimo, da je v vsakem posameznem nahrbtniku bilo neko bogastvo, ki si ga je lahko vsak posameznik privoščil. In da ravnamo s svojim bogastvom neprijazno, no, ne vem ... “Glej ga, glej ga! Verjetno kaj blekne.” Marta je v tistem trenutku popolnoma pozabila na svoj nahrbtnik. Ležal je nekoliko bolj oddaljeno od njenih nog. “A kaj je Ivan tebi všeč?” Mojca in Marta sta oddaleč opazovali Ivana, ki je bil na drugi strani ceste. Da bi nadaljevali pogovor, sta počakali nekaj sekund, ker je prihajal in zaropotal openski tramvaj in razna prevozna sredstva so povzročila takšen hrup, da sta obe dobro vedeli, da ne bi ničesar slišali, če bi katerakoli izmed njiju spregovorila. Potem ko se je openski tramvaj ustavil in ko so se tudi ostala prevozna sredstva oddaljila, je Marta zadovoljila Mojčino radovednost: “Prosim te, daj, ... je dolgočasen.” Martinemu odgovoru se je Mojca začudila. “Dolgočasen? Si ti kdaj videla, kakšne modrozelene oči ima?!” Mojca je bila nad Marto skorajda nekoliko presenečena. Ali je bilo mogoče, da Marta ni še nikoli opazila Ivanovih modrozelenih oči? Morda jih je. “Ja, dolgočasen, vedno s tistimi svojimi govori ...” je začela razlagati Mojci, zakaj misli, da je Ivan dolgočasen. “Marta, saj veš, Ivan je intelektualec. On... on... bere Pahorja, bere Rebulo.” Mojca je Marti govorila, kot da bi ona res bolje poznala Ivana. “Ja, jaz ga ne prenašam, kadar začne čvekati o tistih svojih pre-