Že v starem Egiptu je bila barva sestavni del vsakodnevnega življenja. »Pred približno 7000 leti so Egipčani razvili umetnost barvanja do zavidljive stopnje. Olje iz libanonske cedre je služilo kot kadilo, dišava pa tudi kot vezivo za premaze. Prav tako se je pogosto uporabljala smola iz mire,« dodaja Mikuš. Mesto Tebe je bilo po njegovih besedah eno največjih gradbišč tistih časov. Cenjena je bila modra barva ultramarin iz zmletega poldragega kamna lapis lazuli in azurita. Njegova današnja različica je modri pigment ultramarin. Iz svinčeve rude so po besedah Mikuša pridobivali pigmente od bele do rdeče barve, vir zelenih odtenkov pa sta bila minerala malahit in krizopras. »Iz bakrene rude so s pomočjo amoniaka, kisa in urina proizvajali modrozelene odtenke. Zgradbe iz gline pa so bile olepšane s pomočjo mleka (oz. glavne beljakovine v mleku kazeina), apna in zemeljskih pigmentov,« pojasnjuje Mikuš. Za zaščito lesa so, kot dodaja sogovornik, uporabljali rastlinska olja, voske, smole (znana je mastiks iz grškega otoka Chios), apno in terpentin.