Helena je pri prebivalcih Ladaka naletela na tako globoko ljubezen do sebe, da ego na tisti točki sploh ni več klical po pozornosti. Ladačani so bili ljubljeni in spoštovani takšni, kot so bili. »Lahko se sliši pretirano ali romantično, ampak iz raziskovanja po lastni notranjosti nam je morda znano, da zavržemo tudi vse drugo, ko se odrečemo egu,« pripoveduje. Danes, ko je Ladak povezan s preostalim svetom v globalno ekonomsko godljo, se še posebej mladim Ladačanom kaj prerado dogaja, da začenjajo čutiti nezadovoljstvo, ko se primerjajo s podobami, ki jim jih vsiljuje zahodnjaška kultura. Ta jih sili v materializem, jih napada, naj si kupijo modne čevlje, obleko in druge stvari te in te znamke. Izgubili so svoje značilno samospoštovanje. Skozi ta primer vpliva zahodnjaške kulture na mlade Ladačane lahko vidimo, kako slabo se piše vsem mladim zahodnjakom. Ladačani so v osami lahko ohranjali svoje duhovno izročilo in ga prenašali na nove generacije. Ti nauki so omogočali vsem članom skupnosti, da so živeli srečno in složno. Zdaj pa se je njihova družba začela razkrajati. Kako smo lahko ljudje tako globoko zabredli v samovšečnost, da mislimo, da smo pomembnejši od vseh drugih in vsega drugega na tem planetu, se sprašuje Wilma Mankiller. Prevzeli smo se, ker ne razumemo več, da smo v celotni sliki povsem nepomembni, pravi. V času pred zloglasno Potjo solza, po kateri so Čerokeze nagnali z lastne zemlje, so ti gradili vasi v obliki posameznih ozvezdij, tako dobro so razumeli, kje je njihovo mesto v vesolju. Če se postavimo visoko nad druge, nas neha napajati občutek, da smo v svetem odnosu do vseh stvari, menijo babice. Če pa dojamemo, da smo neposredno in stvarno povezani z vsem svetom in celo zvezdami, za vselej odpade razlog za občutek osamljenosti. »Kadar družinski ogenj uplahne, začne odmirati in se podirati ves družbeni red.« V staroselskih kulturah so s tradicionalnimi obredi, ki so se razlikovali od plemena do plemena, slavili in krepili odnose med člani plemena. Wilma Mankiller pripoveduje, da vsako leto v vseh čerokeških vaseh na jugovzhodu prižgejo kres in vso noč praznujejo. Preden se pridružijo obredu, vsi pogasijo domače ognjišče. Po sveti slovesnosti vsak dobi žareče oglje dogorelega kresa in z njim znova zaneti ogenj na domačem ognjišču. S slavjem so ohranjali vaško slogo in skrbeli za širjenje enotnega pogleda na svet, kar je krepilo vezi med