Nič novega. Zgodovina se ponavlja. Obdobja zakrivanja, ki jim sledijo obdobja razgaljanja in potem spet nazaj. Od podob egipčanskih boginj in svečenic na reljefih svetišč v lahnih tančicah, ki so odkrivale ženske obline (in ki so jih zato poskušale uničiti religije s strožjim moralnim kodeksom, ki so prišle za njimi), do grških in rimskih teles, sproščeno ovitih v toge, prek vkleščenosti v viktorijanske korzete vse do merjenja »spodobne meje kopalk« na javnih plažah ... Žensko telo je bilo pač vedno podvrženo restrikcijam, nerazumnim pravilom o »sprejemljivih dolžinah kril«, »dovoljenih globinah dekoltejev«, nikoli sprejeto kot celota, vedno razsecirano po delčkih. Enkrat je vrhunec erotičnega vznemirjenja pomenil odkrit gleženj, ki je poblisnil izpod široke krinoline, drugič gola ramena, tretjič dekolte. Erotične modne podobe so zbujale večni konflikt - med fascinacijami in poželenjem drugih in med čisto žensko potrebo po »biti privlačna«, kar je v večini pomenilo hojo po nevarnem robu, saj je že preveč očitno »sledenje temu cilju« družba obsodila kot nemoralno.