Neologizem v naslovu nemara namiguje na proces oblikovanja ali še bolje v-obličenja, v identitetnem okrožju imenovanega tudi acting ali coming out. Gre za vzpostavljanje družbenih vlog ali zgolj figur žensk(e), ki jih izvajalke kot na nekakšni modni pisti z belim ozadjem ali igralski avdiciji predstavljajo občinstvu, ki se nanje tudi sproti (sicer z mlačnim aplavzom) odziva. Njihov mimohod z različnimi fizičnimi, mimičnimi, imitacijskimi ali retoričnimi nalogami poteka kot serija bolj ali manj duhovitih in pomenljivih slik, pri čemer se domet nekaterih iztroši zgolj v okvirih zabavnega gega, druge, še posebno tiste proti koncu, pa prinašajo s seboj tudi globlje, recimo mu eksistencialno sporočilo. Ta neustavljivi spektakelski dril, v katerem performerke pokažejo svoje različne spretnosti (ob igralskih tudi akrobatske in plesne), namreč postopoma razpada, napake v sistemu, sicer namazanem kot ura, so vedno pogostejše in v zadnjem delu performansa družbene vloge, ki jih s svojimi nastopi vzpostavljajo nastopajoče, nadomestijo zasebne, ki pa so veliko manj slikovite, fotogenične in »seksi«, zato pa bolj in bolj utrujene, izčrpane, travmatične. Oblika, ki jo zavzamemo v svojem družbenem komuniciranju, je zgolj priigrana forma ali paravan, za katero pa naša (oziroma ženska, to je pozicija, ki je v predstavi ne gre spregledati) resnična »vsebina« živi svoje, povsem nespektakularno, neduhovito, mučno – a »resnično« življenje. Predstava je izvedena čisto in natančno, na trenutke tudi prav požrtvovalno, a v moči posameznih slik ni vedno enako intenzivna in včasih, denimo v izkoristku zvočne kulise, tudi ne dovolj razvidna. Blaž Lukan