Simon Jenko (1835–1869) se je rodil v Podreči na Sorškem polju v kmečki družini. Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu in zadnja dva letnika v Ljubljani, kjer je bil sošolec vajevcev in Stritarja, kar je zaznamovalo njegovo umetniško pot. V šolskem letu 1854/55 je v rokopisnem listu Vaje objavljal pesmi in krajšo prozo. Po maturi (1855) se je zaradi gmotnih težav vpisal na celovško bogoslovje, že leto pozneje pa se je prepisal na dunajsko univerzo in tam najprej študiral jezikoslovje in zgodovino, nato pa pravo. Zaradi bolezni in osebnih težav študija ni dokončal. Dve leti je služboval kot domači učitelj, po vrnitvi v Ljubljano (1863) pa v odvetniških pisarnah v Kranju in Kamniku. Poleti 1869 se je preselil v Kranj in tam umrl zaradi možganskega vnetja. Jenko je začel pesniti že kot dijak pod vplivom romantičnih pesnikov, druženje z vajevci pa je njegovi poeziji vdihnilo tudi pečat realizma. Po večini je pisal lirske pesmi z ljubezensko, življenjskoizpovedno, domoljubno in satirično tematiko, posebno mesto pa ima v njegovi poeziji narava. Njegova edina pesniška zbirka Pesmi je izšla leta 1865. Vrh njegovega pesništva sta pesniška cikla Obujenke in Obrazi. Obujenke so najboljši primer slovenske ljubezenske lirike po Prešernu, predvsem zaradi neposrednega in čutnega doživljanja. Naslov cikla Obrazi pa napoveduje realistično težnjo prikazati življenje v njegovi stvarni podobi, brez romantične razčustvovanosti. Temu se pesnik približa s spoznanjem o minljivosti človekovega življenja, ki je podrejeno naravnim zakonom. Med romantiko in realizmom so razpeti tudi junaki Jenkove kratke pripovedne proze. Zlasti v novelah Tilka (1858) in Jeprški učitelj (1858) je skušal slediti še romantičnim Levstikovim navodilom, naj bo v središču pripovedi ljudski človek, lahko tudi posebnež, s poglobljeno psihološko oznako svojih oseb in z odzivanjem na socialne razmere tedanjega časa (še posebej v Jeprškem učitelju) pa je postavil tudi temelje realistični pripovedi. Sodobniki Jenkovega ustvarjanja niso sprejemali z naklonjenostjo, tako da je že pet let pred prezgodnjo smrtjo popolnoma obmolknil. Ne glede na to ima pomembno mesto ne samo v pesništvu, ampak tudi v razvoju slovenske pripovedne proze. Zaradi poglobljenih psiholoških študij literarnih junakov je prav gotovo eden izmed pomembnih ustvarjalcev značajevke (karakterne novele) pri Slovencih.