»Najnevarnejši sta znotrajlobanjska krvavitev in otekanje možganov, edem. Lobanja je zaprt prostor in ko možgani začno otekati, silijo navzven, pritisk znotraj lobanje je lahko tako silovit, da možgansko tkivo skozi počeno lobanjo dobesedno mezi na plano. Pritisk zaradi edema lahko oteži ali celo prepreči dotok krvi v glavo, kar pomeni možgansko smrt. Običajno ponesrečenec dobi več poškodb. Če so prizadeta še pljuča, nastanejo motnje z dihanjem in možgani ne dobivajo dovolj kisika. Ponesrečenec s hudo poškodbo glave je nezavesten, kar pomeni, da izgubi tudi reflekse za kašljanje in požiranje, in mišice popustijo. Krvi v ustih zato ne more izkašljevati, jezik je ohlapen in zapira žrelo, človek se lahko zaduši v lastni krvi ali želodčni vsebini, če bruha. Zato je nujno, da nezavestnega ponesrečenca prisotni zvrnejo na bok, vendar vse telo hkrati, da mu pri tem dodatno ne poškodujejo hrbtenjače, če ima zlomljena vratna vretenca. Ustno votlino mu je treba z robcem na prstu očistiti, da človek lahko diha. Če ne zadiha, ga je treba oživljati z umetnim dihanjem. Če mu ne bije srce, je potrebna masaža srca.«