Antropologi, ki so preučevali Fore in živeli med njimi, pa niso odkrili nobenih resničnih dokazov o njihovih ljudožerskih navadah. Kot se je pozneje izkazalo, je ta bolezen med njimi razširjena zaradi nenavadnega pogrebnega obredja: ženske morajo izkopavati na pol razpadla trupla pokojnikov in očistiti njihove kosti - pri tem pa prihajajo v stik z okuženim možganskim tkivom. Ko so ta običaj prepovedali, je število obolelih takoj upadlo. Obstaja pa še neki pomembnejši vzrok za naš gnus do kanibalizma, kot je nevarnost okužbe: ljudje smo socialne živali, vrsta, katere družabno življenje je med vsemi vrstami najizrazitejše razvito. Kot mesojedci smo prav na vrhu prehrambene piramide. Da sploh lahko znosno in zaupljivo živimo drug ob drugem, smo si morali zgraditi zaviralne pragove proti skušnjavi, da bi drug drugega požrli. To seveda ne pomeni, da ti pragovi v družbah, kjer primanjkuje mesa, ali v posebnih razmerah tudi učinkujejo. Zdaj si boste lahko morda razložili, zakaj svojih mrtvih ne pojemo, ampak jih raje pokopljemo. Morda pa se vam bo ob vseh teh razmišljanjih porodilo tudi razumevanje za nekatera ljudstva, ki živijo v popolnoma drugačnih pogojih kot mi, in ki svoje mrtve - naj bodo prijatelji ali sovražniki - po kanibalsko počastijo.