Razvnel se je ob omembi novih tehnologij virtualne realnosti, ki omogočajo nove načine povzročanja vzburjenja in bolečine - ne več skozi zunanje senzorne organe, temveč je dražljaj usmerjen neposredno v možgansko središče. Bolečina kot čisto, neshematizirano čustvo, nekaj takega kot prvi slovenski denar. Ob spominu na neugledne slovenske bone se je moral nasmejati: »Zdeli so se mi čista kantovska provokacija, na njih je pisalo 100, 200, 1000 - česa pa?! Nič?!« Bolečina, ob kateri vas v resnici nič ne bi bolelo, je že zelo blizu reklu »Boli me k...«, je dodal dr. Žižek, a ostal na ravni spodobnega, kar je po lastnih besedah obljubil prirediteljem. Nato se je razgovoril še o neverjetnih občutjih vzburjenja, ki jih omogoča sodobna tehnologija: »Govoril sem z več norci v Ameriki, ki to počno, baje te potem nikoli več ne gane nobena ženska, ne moški, ne žival, da bom politično korekten«. »Sploh pa ne vem, zakaj pri tem vsi mislijo samo na seks, se zavedate, kakšne nove možnosti mučenja to odpira?« je vzkliknil in dodal, da Američani gotove že snujejo načrte tovrstnega mučenja teroristov, pri katerem »ne bodo kršili človekovih pravic«. Lahnih provokacij in političnih (ne)korektnost, kakršne so že opisane, je slovenski filozof nasul še cel pehar, med posrečenimi je bila, denimo, tista o ljubezni kot »najvišji obliki nasilja« in »ontološkem neravnovesju«: »Ali mogoče ni nasilno in obsceno, če nekdo pride k vam in vam izpove ljubezen? Upravičeno se vprašaš, kaj vendar ta hoče od mene?!«